Refren nove uspešnice Pavla Panona je novoletna zapoved vseh nas

Čutno slogovno nihanje med rapom, spoken-word prakso in hkrati med trapom in nu-soulom ter predvsem posebno vrsto popevkarskega, skorajda šlagerskega praktikuma ponuja čudovite stvaritve. Pavel Panon Raščan, polovica ljubljanskega ustvarjalnega dvojca PTČ, je pohitel z eno namensko. Enako kot sta pred parimi leti navdušila oba albuma mariborske ekipe .travnik, je nadvse zabavno pospremiti tole humorno urbano podoknico. Njen naslov kljub sezonski univerzalnosti odkrito namiguje na novoletne zaobljube. Ob tem, da ponujeni vsebinski kontekst odkriva ne le sporadični romantični kratki stik, pač pa prijazen poziv k druženju in zafrkanciji, ki smo je med praznovanji še posebej lačni. Slednja se potrjuje kot značilen Pavlov lirični motiv. Spoznavanje imen avtorjevih frendic in frendov ostaja stalnica. To izrablja za širjenje pripovednega prostora, ki ga modro namenja še številnejšim samorefleksijam. Mednje pa spretno in s perfektno mero cinizma vehementno vmeša tudi vse naše, torej značaje poslušalcev. Zgledujmo se po Pavlu Panonu, ki bo - o tem ni dvoma - v 2026 skupaj z vsakim od nas boljši, najboljši, veličastno-genialno pazljiv, marljiv, točen, uslužen, natreniran ..., kako bo vse povsod lepo in kul, ha.

Opus francoskega, sprva novovalovskega pop-rockerja, kasneje pa vztrajno progresivnega popevkarja, je vpadljiv zaradi dveh razlogov. 50-letni Tellier je med glasbene soliste zašel dokaj pozno. In še. Njegovo boemsko držo so v minuli četrtini stoletja podpirala številna sodelovanja z najbolj izpostavljenimi akterji pariške glasbene revolucije, od house pionirja in hiphop producenta Philippeja Zdarja (Cassius) do techno- in house-pop uspešnežev Air in Daft Punk. Sébastien Tellier je tudi stalni član igralskih ekip režiserja Quentina Dupieuxa, v glasbeni (in marketinški) sferi znanega tudi kot Mr. Oizo. Tellierjev lik in delo imata na francoski popularnokulturni sceni številne posnemovalce (npr. Odetto), pa naj med artistove resnejše dosežke vštejemo nastop na Evrosongu leta 2008 ali pa ga spregledamo. Domesticated, kot zadnji Tellierjev album, je izšel leta 2020. Zaznamuje ga lahkotni, v nekaj songih pa izrazito chillwaveovski ali chill-out synth pop. Če ustvarjalca portretiram kot nekoga, ki preseneča s slehernim izpadom, pa singlica Thrill Of The Night ne izzveni kaj prida presenetljivo. Gre za electro-disco pop mehkejšega izvora. Ameriška pevka in raperka Slayyter značaju songa ne dodaja kaj posebnega, nespornega kralja disca Nilea Rodgersa pa v resnici sploh ni zaznati. Le da prihajajoči novi album Sébastiena Tellierja z naslovom Kiss The Beast ne bi bil razočarajoč.

Unikatnost evergreena Ride Like A Wind vključuje tudi namišljeno klavzulo ali zavezo o, recimo ji, nespremenljivosti strukture in celo njegovega aranžmaja, če ali ko pride do njegove priredbe. Vedno markanten Allen Stone, ameriški soul-pop trubadur, še kako dobro razume krepostnost songa, ki ga je Christopher Cross posnel že leta 1979 in ga kot svoj prvi hit izdal leto pozneje. Stone je bil pred začetkom solistične poti po popularnoglasbeni sferi ministrant pri mašah, zadolžen za vse glasbeno. Zato ne preseneča, da njegova različica slavnega napeva ohranja rockovsko ambicijo in obenem mehkobo, ki jo izjemnemu songu že v izvirniku dodajajo visok moški vokal, prav tak spremljevalni glas ter tolkala. Vse tri prvine komadu Ride Like A Wind zagotavljajo žlahtnost in posebno transcendentno sorodnost z opusom Stevieja Wonderja. Naj nas v pričakovanju šestega Stoneovega albuma zamoti užitkarstvo celotnega benda pri izvedbi klasike. Čudovit prazničen vzgib.

Če kdo še vedno ni seznanjen z videzem spalnih naselij v peti, šesti ali sedmi coni velikih britanskih (in ne samo britanskih!) mest, potem lahko video za No Touch poskrbi za uspešno zaprtje dragocenega edukativnega poglavja. Birminghamski punk-rap duet Sleaford Mods dosledno realistično mrcvari navade odmaknjenih, odvisnih, neposlušnih, svojeglavih, manj načitanih, a vsem nezavidljivim socialnim parametrom navkljub srčnih in (najbrž) srečnih ljudi. Upor, jeza in redki sončni dnevi so izhodišča, ki jih je v videu z odliko sestavila priznana režiserka Andrea Arnold. Plešoči model pred mlečno restavracijo pa, itak da, zmaga!