Roadieja Dušan in Mai Krajnčič: Ekipa Siddharte je kot ena velika družina

Dušan Krajnčič je zagotovo prava oseba, ki lahko spregovori o poklicu roadieja. Je pionir na tem področju v Sloveniji, od njegove ekipe pa se že 30 let učijo vse naslednje generacije pri nas. Svojo zgodbo je začel pri skupini Siddharta in kot pravi, jo bo z njimi tudi končal. Svoje znanje sedaj prenaša na sina Maija, oba pa se strinjta, da so najpomembnejše naloge dobrega roadieja skrb za bend, pomoč na odru in za njim ter olajšanje vseh ostalih stvari, ki bi člane lahko omejevale pri nastopu. 

Dušan: Moj začetek je pri Siddharti, ampak z varovanjem. To je bilo že 30 let nazaj, takrat je bil Tomi natakar in DJ, jaz pa sem bil redar na vratih. Oni so potrebovali nek red in disciplino, v bistvu neko kontrolo, kjer sem vskočil. Ko je ta stvar z bendom rasla, sem pripeljal še prijatelje in postavil stabilnost varovanja. To so tisti začetki, še preden je v Sloveniji sploh prišla kakšna varnostna služba, ki je delala te stvari. Ko je bilo varovanje zagotovljeno, pa smo šli še na roaderstvo. Bend je potreboval drugo pomoč, to pomeni pri glasbilih, in tako se je začelo to življenje.

Dušan: Roadie postavlja inštrumente in skrbi za bend. On mora poskrbeti, da imajo člani vse, kar potrebujejo in lahko dajo na odru svoj maksimum. Ko gledam pri Siddharti, vidim, koliko jim pomeni, da se lahko na odru polno fokusirajo in predajo publiki, ne da bi razmišljali, ali so bobni dobro postavljeni in kje ima kdo kitaro. Naloga roadieja je, da bendu pomaga in olajša stvari.

Dušan: Ja, v ekipi nas je šest, Mai pa skrbi za Tomija in Boštjana.

Mai: Ja, prevzel sem bobne. Postavljam in pospravljam bobne in skrbim, da med koncertom vse stoji tako, kot je treba. Če se kdaj karkoli podre, da sem hitro na odru in se zadeva nazaj postavi, preden pride do česa hujšega. Začel sem se učiti kitaro, med koncertom jih tudi uglasim. Tomi vedno menja kitare, skoraj za vsak komad ima drugo, tako da jih potem jaz vmes uglasim, da ima on vse pripravljeno in mu jo na odru tudi zamenjam. To pomeni, da tisto, ki je ne potrebuje več odnesem, prinesem pa mu novo.

Dušan: Izgubil je tremo na odru, kar je pomembno. Naučil sem ga, da se oblači v črno, da je čim manj vpadljiv. Ko je začel, je prišel oblečen v belo in ga nisem pustil 10 metrov blizu odra. Nisem bil jezen, sem mu pa rekel, da ko pride primerno oblečen, ga bomo dali bližje odru. Mai je odraščal s tem in mi smo bili prvi, ki smo to delali res srčno. In ta srčnost je še dodana vrednost, ki roadieja naredi dobrega. Zame to ni samo delo. Pomembna pa je tudi ekipa, saj je ekipno delo najboljše. Tukaj ni posameznikov. Pa da se imamo skupaj dobro in pride vsak z veseljem delat. Skrbimo drug za drugega.

Mai: Jaz brez glasbe skoraj ne morem biti. Ni tako, da bi se zelo fokusiral na določeni žanr, saj lahko v skoraj vsaki muziki uživam in tudi vedno nekaj poslušam. Ko se učim, ko vozim avto ... Brez muzike res skorajda ne gre. Zelo mi je pomembna. Že ko sem odraščal, sta starša vedno poslušala glasbo, ki je bila večinoma rock in bila je Siddharta, ampak sem pozneje razvil tudi svoj okus in so mi všeč kakšni drugi žanri, ki jih doma nismo poslušali. Ja, glasba mi je zelo pomembna.

Dušan: Jaz sem že poskusil in bil pri skupini Parni valjak in podobnih bendih, k njim pa sem šel, da bi se še kaj naučil. Ampak mi smo že toliko naprej in boljši. S Siddharto smo tudi bolj družinsko, saj sem z njimi od začetka in nekakšen ustvaritelj celotne zadeve, da sem mogoče že preveč navezan na Tomija v očeh drugih, da bi šel še kam drugam in niti ni dovolj časa. Mislim, da je za mene Siddharta Siddharta in to je ta pot, po kateri bom hodil še naprej. Tomi pravi, da za mene ni penzije (smeh).

Mai: Tudi meni je Siddharta vedno na prvem mestu, ker smo družinsko zelo povezani. Mi pa ni problem delati tudi za druge bende. Če bi imeli Siddharta ali pa kakšen drug bend istočasno špil, bom vedno dal Siddharti prednost. Zagotovo. Zdaj sem začel delati še z Elevators. Ravno sem imel prvi koncert z njimi. Malo sem se še lovil, ker je nekaj novega in tudi drugačen žanr glasbe, ampak mislim, da je šlo kar v redu. Ni bilo nič narobe in je v redu potekalo.

Dušan: To je ves dan. Najprej so stvari za tonsko, potem sledi popravljanje napak, ki jih naredi organizator, saj pri nas morajo stvari 100-odstotno stati. Jaz osebno se bolj ukvarjam z organizatorji in opremo, zadnji pregledam vse. Skoraj grem že na prstne odtise in takšne stvari (smeh). Skrbim tudi za oči, ne samo za samo glasbo. Sploh pri akustikah mi je zelo pomembno, da ljudje, ki sedijo, tudi z očmi poslušajo. Zaradi tega, kar vidijo na odru, tudi glasbo lepše doživljajo. Enako je pri videospotih. Če je ta zanič in je komad dober, ne bo tako dober, kot zna biti (smeh). V življenju sem se naučil, da je treba zadovoljiti oči in ušesa.

Začne se dopoldan, ko začnemo nalagati opremo, mogoče že celo en dan prej, ker je treba razstaviti še z vaje. Potem je treba vse naložiti, priti na lokacijo, tam si vse ogledati, postaviti stvari na oder, sledi tonska vaja, potem pa še vse ostalo. Ko pride še bend, pa gredo stvari zares.

Dušan: Tako, ja. Midva oziroma jaz sem zadnji, ker na koncu še počakam na merch (prodaja promocijskih stvari), kjer je začela delati hči in je treba do konca počakati. Takrat še pregledam, ali smo vse vzeli, da se stvari ne pozabijo.

Mai: Moj dan poteka malo drugače kot njegov. Sem pa eden izmed prvih tam in eden izmed zadnjih, ki gre. On se bolj osredotoča na to, da vse teče tako kot mora, jaz pa pomagam pri nalaganju opreme, ko pridemo na prizorišče, pa se lotim postavljanja na oder. Čim prej grem na bobne, ker je kar veliko zadev za postaviti, potem pa že pride bend na tonsko, da vse pregledajo. Tudi tam sem z njimi, da pomagam, če bobnar kaj potrebuje. Med čakanjem na koncert sledi še kakšen pregled opreme, uglasim kitare za Tomija, poskrbim za to, da je na odru pijača in da je, ko gre bend na oder, vse tako, kot mora biti.

Dušan: Pri Siddharti res gre za družinsko povezanost. Mi gremo v take podrobnosti zato, da lahko oni na odru več dajo. Tako jaz opažam. Bolj jih razvajamo, bolj so sigurni v ekipo in roadieja, bolj se lahko posvetijo sami muziki. Tako to je. Tudi ekipa predstavlja bend in ga naredi boljšega. Veliko ljudi se tega ne zaveda.

Dušan: Mi smo družina. Ne vem, kako naj to opišem. Tukaj je veliko zgodovine. Spomnim se, ko smo koncert na bežigrajskem stadionu postavljali z ljudmi z ulice. To so bili neki drugi časi, ko smo se tudi mi učili. Takrat ni bilo nikogar, od kogar bi se mi učili. Sedaj se mladi bendi, kot so Joker Out in drugi, učijo od nas. Takrat pa nas je veliko ljudi gledalo postrani in spraševalo, kaj se gremo? Bend pa je bil le profesionalen in iz tega je potem nekaj nastalo. Naše sanje so bile, da bo enkrat iz tega nastalo nekaj več, danes pa se zavedam, da je iz vsega tega res nastalo nekaj več.

Doma imam prvo kitaro in podobne stvari, ki so v mojem arhivu. Kot ekipa imamo tudi svojo pesem, ki je posneta na vinilki. Tomi nam je dal možnost, jaz sem postavil studio, namesto plačila pa sem rekel, da morajo posneti plošče, on pa je dal še možnost, da lahko posnamemo komad, če ga napišemo. Res nas je posnel in to imamo. Smo družinsko zelo povezani. To ni samo delo. Vemo, kaj kdo hoče, in drug brez drugega ne moremo.

Mai: Meni to res veliko pomeni. Ko sem bil star 16 let, sem šel prvič z očetom. Ni bilo posebnega razloga, želel sem iti malo pogledat in začeti delati. Takoj mi je bilo všeč, od same ekipe do benda, čeprav smo se že prej malo poznali. Da sem se lahko primarno od njega in vseh ostalih začel učiti in dobil znanje, ki so ga oni nabirali skozi vsa ta leta, mi res veliko pomeni. Vsak koncert se naučiš kaj novega in vidiš. To je svet, o katerem sem poslušal od majhnega. Saj včasih smo šli z mami in sestrico na koncerte, ampak nismo videli celotnega dogajanja v ozadju. Zdaj, ko to vidim, mi je še bolj všeč.

Dušan: Mene je presenetil, ko me je vprašal. Vzel sem ga s seboj, čeprav je bil še mladoleten, ampak sem poskrbel zanj. Zelo lepo smo ga naučili in pri vzgoji pazili, da se je navadil komunikacije. Tukaj je dobil neko učno uro življenja, ki sem mu jo želel predati. Ponosen sem nanj, skupaj sva in to me je tudi vrnilo v preteklost. Pri Siddharti sem že toliko let, da sem vmes že razmišljal, da bi zaključil to zgodbo. Potem pa je prišel on in me je brcnil nazaj. Drugače pa sem zelo strog in zahtevam, da so stvari narejene na najvišjem nivoju. Pri tem ne popuščam, ampak le tako se bo pravilno naučil. Če bo kdaj šel k drugim bendom delat, bo začetek morda težek, ampak potem bo pa z lahkoto obvladal stvari, ker najtežje mu bo tukaj (smeh).

Dušan: Ne, zaradi naše politike, ki sem jo sicer jaz sestavil. Na primer moje pravilo je, da bend ne deli avtogramov na festivalih, ker so tam tudi druge skupine in različni oboževalci, ki se znajo tudi grdo obnašati. Raje dovolim podpisovanje, ko so naši koncerti in oboževalci. Takrat dovolim druženje. Tako se tudi dvigne ceno bendu in ekipi. To so stvari, ki jih jaz običajno delam. Vedno stremim k temu, da smo boljši.

Dušan: Sam in z bendom. Nisem odraščal z glasbo ali obiskoval glasbene šole. Običajno so najboljši tisti, ki so samouki. Na primer roadie, ki igra bobne, jih bo postavil tako, kot jih sam igra in ne tako, kot jih igra bobnar benda, za katerega dela. Boštjan, ki ima svoj način, zahteva, da so postavljeni točno tako, kot on hoče. In Mai je edini, ki jih postavi na njegov način, ker se uči od Boštjana. Najboljši so tisti roadieji, ki uživajo v tem in prisluhnejo, hkrati pa se zavedajo, da to ni žuranje, ampak delo. 

Vedno pa je lepo tudi to, ko pridejo novi člani, da prinesejo mlado energijo in s tem pomladijo ekipo. Kot je zdaj prišel v bend Nejc, tudi on ima energijo, ki pomladi celotno ekipo in ji dan nov zagon.

Dušan: Meni je najboljši del sam koncert in se jih ne naveličam niti po 30 letih. Koncert in ljudje, ki pridejo, poplačajo vse. Nekateri so prav tako oboževalci že od samega začetka in sedaj na koncerte pripeljejo svoje otroke. Uživam z ljudmi, s katerimi delam. Energija je prava. Lahko greš na koncert zelo utrujen, ampak domov prideš spočit.

Mai: Meni pa je najboljši del, ko se postavlja oder in se vsi pripravljamo na koncert.

Dušan: Tisto, česar ne maram, pa so zame osebno ljudje, ki pridejo zadrogirani in ne pašejo v ta sklop. Z njimi moram previdno delati in jih izločiti. In potem še kakšni nesramni oboževalci. To so vedno posamezniki, ki imajo običajno težave sami s seboj. Ko si mlajši, to lažje prenašaš, z leti pa ne več. Izziv je tudi, če se komu kaj zgodi. V teh letih je bilo že veliko vsega.

Dušan: Ko smo bili z bendom v Avstraliji, je nastal album RH-. Tomi je bil vso noč pokonci in ko smo se zbudili mi, nam je povedal, da je napisal celo plato. Tam je bila neka nora energija. Bili smo ves mesec, vse sem tudi posnel. Takrat smo bili še mulci, izšla je huda plata in še bežigrajski stadion smo delali. To so bili pravi čudeži, ko je bilo nekaj v zraku.

Še ena anekdota je, ko si je Tomi lani strgal Ahilovo tetivo. Meni tega ni nihče povedal, ko so ga pripeljali, v pol ure pa smo morali najti voziček, ki smo ga predelali, da je lahko šel na oder in odigral koncert, šele potem pa v bolnišnico. Na koncu je dobro izpadlo, ampak to je bila prava predanost. Nismo odpovedali. V vseh 30 letih smo odpovedali res malo koncertov. Vedno se potrudimo, da oddelamo špil. In to je tisto, kar roadie dela.

Mai: Najbolj mi je ostalo v spominu, ko smo šli skupaj v Nemčijo na nogometno tekmo Slovenije. Šli smo z letalom, bili na tekmi, koncert je bil nor. Takrat je imel Tomi strgano Ahilovo tetivo, zato smo ga dali na letališču najprej na voziček za prtljago, ker je veliko letališče in ni mogel hoditi. Potem so nam prišli povedat, da tega ne smemo in sem moral po letališču iskati invalidski voziček. To mi je zelo ostalo v spominu in takrat sem res užival z njimi.

Dušan: To je dober roadie. Da zna priskrbeti stvari.

Dušan: Ja, zelo zelo. Ne smo, da uživa v tem in je srčen, ampak je tudi popolnoma predan in dober je. Natančen in drži se dogovora. Tukaj ni heca. Pa ne samo, ker je moj sin. Ko ga ni, vidimo, koliko doprinese.

Dušan: V tem času je en član zapustil bend in ga ni nihče menjal, zamenjal se je basist in sedaj klaviaturist. Tako kot bend sem se tudi jaz vedno trudil, da so se oni obdržali. In to je najtežje. Pridejo družine in druge življenjske stvari, to pa so obdobja, ko je bend težko obdržati. Kar se tiče pa samih menjav članov benda, pa morajo to oni sami med seboj reševati. V to se ne vmešavam. Jaz dam bend na prvo mesto in potem smo vsi ostali. Seveda se navežeš na ljudi in vsak je drugačen, ampak če stvari več ne funkcionirajo, jih podpreš. Me pa vprašajo za mnenje. Pomembno je, da je bend stabilen, če pride do zamenjave člana. Ko je ranljiv, pa z menjavo lahko postane samo še bolj ranljiv.

Dušan: V bistvu se mora on navaditi na nas. On dobi več in ni navajen, da to dobi. Sprejeti mora, da ga razvajamo, mi pa od njega zahtevamo, da na odru da svoj maksimum. To je to. In da delajo nove komade, pa zamenjajo seznam skladb, ki jih igrajo na koncertih. Če nekaj dobijo, morajo potem tudi nekaj dati (smeh).

Dušan: Ko delamo, je pomembno delo. Drugače pa smo skupaj, kar je zelo pomembno. Prej sem bil manj časa doma, zdaj pa smo lahko skupaj, kar mi zelo veliko pomeni. Oba sta dobra v tem, kar počneta. Vedno sem jima govoril, da se morata dokazati, zdaj pa mi je z njima lažje (smeh).