Rok Predin o kovačevi kobili in glasbenem turizmu

Rok, zdi se, da si zadnje čase v povsem drugih vodah, animatorskih – album Britev namreč sega že v leto 2009. Kaj te je spet požgečkalo, da je pred nami pesem Malo pepela?

Na to nimam pravega odgovora. Med prvimi tremi albumi in to skladbo je res minilo kar nekaj let, resnica pa je, da nisem nikoli zares odložil kitare. V teh letih sem napisal več pesmi, za katere pa nisem čutil potrebe, da bi jih delil.  Malo pepela je prva takšna po dolgem času. Hkrati pa so se moje ambicije spremenile. Tokrat pošiljam v svet komad za peščico enako čutečih.

S katerimi sodelavci trenutno sodeluješ in snemaš? S starimi znanci?

Tako je. Pesem je bila posneta na daljavo, in sicer s producentom in glasbenikom Borutom Praperjem, s katerim sva pred leti posnela album Britev. On že več let živi na Kanarskih otokih in produkcija skladbe se je odvila časom primerno – na daljavo, po spletu. Razdalja nama očitno ne more do živega. Oba sva s posnetim zadovoljna.

Za Rolling Stonese ali recimo U2 ustvarjal predvsem animirane videospote z besedili, svojega pa si v bistvu zelo poenostavil. Je tokrat v ospredju predvsem sporočilo? 

Veliko resnice je v reku "kovačeva kobila je zmeraj bosa".  Preprosto ne najdem časa, da bi tudi sebi ustvaril kak resnejši spot. Hkrati pa se mi je zdelo, da je skladba dovolj močna sama po sebi in da ji ni treba toliko zapeljevati oči. Tokrat so dovolj ušesa. O sporočilu pa ne bi preveč razlagal, ker se mi zdi, da bi s tem poslušalcem ukradel nekaj užitka.

Pa vendar – če prav razumem, govoriš o ciljih, pričakovanjih, človeški prtljagi. Kako "težka" je recimo tvoja prtljaga?

Ne gre toliko za prtljago. Gre bolj za vprašanje, ali je vredno vztrajati na svetu, ki te bo slej ali prej potisnil v zemljo na bolj ali manj "sočen" način. Osebno mislim, da je.  S prtljago pa je tako: včasih se zaradi nje težko premakneš, kak dan pa pozabiš, da jo nosiš.

Logično in neizogibno vprašanje: kako vidiš in doživljaš glasbo očeta in brata?  

Kot vso ostalo glasbo. Nekatere stvari so mi bolj všeč kot druge. Žal mi je samo, da ne znam poslušati s prave razdalje. Vedno slišim očeta ali brata.

Zdi se, da ima na nek način vsak svoj izraz in obraz, po drugi strani pa vas je težko ločiti oziroma zgrešiti, da vas nekaj neločljivo povezuje ...

Vem. Večkrat se šalim, da moramo biti pozorni, da ne presežemo dovoljenih promilov Predinov, ki se lahko hkrati vrtijo po slovenskih postajah. Ne vem, kako to čuti Andrej, ampak sam mislim, da sem v primerjavi z Zoranom samo glasbeni turist.

Imaš na zalogi še več novih pesmi? Jih boš razkril? Načrtuješ album, imaš morda v mislih kak koncertni nastop?

Za zdaj nimam nobenih dolgoročnih glasbenih načrtov. Počakal bom, da me zopet zagrabi.