Royal Blood nagovarjata preživele družabnike

Vodilo ju je načelo katapultnega učinka! Vsekakor pa ju ta ni zavedel. Po letu molka – tudi na družbenih mrežah – sta brightonska rockerja sprožila hajko za lastnima sencama. Tako je peti album vrlega dvojca – basista/pevca in bobnarja – naenkrat postal najbolj silovito sonično darilo njunim navdušencem, med katerimi je bila najbolj glasna peščica tistih, kot zatrjujeta sama, ki so si (za)želeli "en-sam", odkrit, fundamentalen, iskren, brezkompromisen – "šus"! Royal Blood pravzaprav res ne ovinkarita vse tja do 8. komada med deseterico novih. Ironično, komaj Take Em All večini presenečenim, si upam trditi, nad surovostjo'n'silovitostjo, dovolita nekaj več kisika. Omenjeni song ima izrazitejšo formo in malenkost več melodične soli, vsaj v refrenu. Zaključni Tapping Out in The Closer ostajata na rutinski heavy-metal fronti, ki se zdi najbolj drveča med vsemi, kar se je v zadnjih letih uspelo uvrstiti na britansko albumsko lestvico. A če se vrnemo (spet) na začetek albuma Dead Company, nas manever ponovno nagradi z začetnim vtisom, ki ga naravnost idealno simbolizira naslov Swallow The Bomb, potrdi pa Mother Never Told You. No, vseeno se, če nas renovirani tank Royal Blood do, recimo, tretje poslušalske reprize še ne uspe zgaziti (čestitke vsem za osupljivo odpornost!), prav v zlati sredini delno preseneti iz preteklosti že znana tipska senzibilnost Bena Thatcherja in Mikea Kerra oziroma plitek preostanek le-te. Drži, tudi hramba bluesovsko nagnjenih songov Nowhere All Along in Ride ne bi smela predstavljati usodne nevarnosti. A navodila za uporabo naj preventivno kar ostanejo strožja: sprehod v naravi po tem obroku ni le priporočljiv, pač pa nujen!