Glasba

Same babe: Tega prismuknjega sveta se ne splača jemati preveč resno!

Ljubljana, 19. 01. 2019 13.49 |

PREDVIDEN ČAS BRANJA: 6 min
Avtor
Boštjan Tušek
Komentarji
0

Zanimiva etno-šansonska zasedba Same babe je nedavno izdala četrti album Vražji bend. Ta vključuje akustično in elektrificirano muziciranje, avtorske pesmi in uglasbitve nekaterih "žmohtnih" pesmi, ki so jim bile pri srcu. Več o albumu nam je v kratkem intervjuju povedal Viki Baba, eden od vokalistov, kitarist in tekstopisec zasedbe.

Same babe eklektični sekstet s prepoznavnim "babjim štihom".
Same babe eklektični sekstet s prepoznavnim "babjim štihom". FOTO: Janez Pelko

Označujejo vas zas etno šanson, za art godce, dejali pa ste, da vam niti ne gre toliko za humor, da prej zato, da s pesmimi dregnete v človeško "grešnost in mesenost"?

Oh, da, naše muziciranje so označevali že z mnogimi žanrskimi oznakami. Marsikaj je imelo smisel, nekaterim oznakam pa smo se še sami močno čudili. In res je, mnogokrat so v zvezi z našim delovanjem izpostavljali tudi humor. Ta ni posledica tega, da bi mi hoteli biti smešni, verjetno je prej povezano z nekakšno ironijo s katero pogosto motrimo ta precej prismuknjeni svet in ki se ga zato pogosto ne splača jemati preveč resno. Pa tudi samega sebe ne! Od tod pa do dreganja v človeško deviantnost pa je le korak … In pot nas torej pogosto zanese tja, he-he.

Album Vražji bend ste ustvarjali na Hrvaškem, se zaprli v studio, se osredotočili samo na glasbo, na kakšen način je to vplivalo na sam končni izdelek? 

To pa je bila resnično vrhunska izkušnja. Zagrebški studio Kramasonik je namreč poln vintage aparatur s toplim zvokom in snemati nanje ter miksati na analogni trak je bil dobrodošel izziv. Vedno je posredi tudi človeški faktor in imeli smo tudi srečo, da smo se s producentom Hrvojem Nikšićem tako dobro "zaštekali", več kot le na profesionalni ravni. In dobro vzdušje se verjetno res pozna tudi na albumu. Snemanje v Zagrebu, je seveda pomenilo tudi to, da se po končanem snemalnem dnevu nismo mogli vračati domov, temveč smo vse te dni hočeš-nočeš prebili skupaj, kar pa bend seveda še dodatno poveže. To pa je seveda tudi dobrodošlo izhodišče za skupno muziciranje …

Poldrugo desetletje delovanja vam je zagotovo dalo lep kupček izkušenj, vam je bližje Iztok Mlakar ali Tom Waits, na nek način se zdi, da ste poslušali tako enega kot drugega?

No, pred Samimi babami smo vsak posebej špilali tudi po drugih zasedbah, tako da je teh izkušenj celo več. Dejstvo je tudi, da člani našega benda prihajamo iz precej raznorodnih glasbenih sredin in ker vsi prispevamo h končni podobi naše glasbe, je seveda naravno, da se vse te različne prvine mešajo v nekakšen težko ulovljiv žanrski mišmaš. Nekateri kritiki so zato modro ugotovili, da smo konsistentni edino v svoji nekonsistentnosti. Kar se tiče omenjenih gospodov, njuno diskografijo seveda poznamo, le kako jo ne bi, saj gre za izjemno prepoznavna umetnika. Sicer pa bi verjetno vsak član naše zasedbe navedel drugačne reference. Lahko seveda govorim le o svojih in če že moram izpostaviti navdihujočega lokalnega in globalnega kantavtorskega velikana, bi bila to verjetno Jani Kovačič in Bob Dylan.

Obdelali ste od Fritza, Menarta, Ježka, do Šalamuna, kako to, da ste se odločili uglasbiti nekatere, morda precej specifične pesmi?

Aha, a če govorite o avtorjih besedil, je potrebno izpostaviti, da je ob zvenečih pesniških imenih večina tekstov vendarle naših avtorskih. Vključitev nekaterih tujih tekstov v repertoar pričujočega albuma pa ima nekoliko daljšo brado. Namreč, ko smo bile Same babe že drugič povabljene v znamenito oddajo Izštekani na Valu 202, smo se odločili glasbeno "razgaliti do obisti". Kajti, ker smo bili že v izhodišču akustični bend, ki pa se je predvsem zadnja leta vse pogosteje pojavljal tudi v elektrificirani obliki, ne bi bil ne za ustvarjalce in ne za poslušalce nikakršen izziv vztrajati zgolj pri enem od obeh aranžerskih prijemov. Zato smo se raje navezali na idejo "izštekanosti" v smislu posebnega intimega (ob)čutenja ter se tako odločili, da se intimno razgalimo na način, da pred poslušalce razgrnemo zgodbo benda in njegovih članov. Paradoksalno se skozi lastno zgodovino nismo sprehodili s pomočjo preverjenih "koncertnih hitov", temveč s pomočjo novih pesmi – tako avtorskih pesmi, kot tudi nekaterih uglasbitev "žmohtnih" pesnikov ter celo nekaterih priredb, ki so zaradi določenih razlogov pač povezane z zgodovino "Vražjega benda" oziroma posameznih članov. In nekatere od teh pesmi so se sedaj znašle na naši četrti plošči.

Nedavno so izdali četrti album Vražji bend.
Nedavno so izdali četrti album Vražji bend. FOTO: Janez Pelko

Pravijo, da nihče ne zveni tako kot vi, v čem menite, da ste posebni, kaj vas ločuje od drugih? 

He-he, da pogosto se to sliši. Kaj pa vem, tudi meni ne pade na pamet skupina, s katero bi se lahko primerjali. Počnemo pač tisto, kar se nam dobro sliši in očitno je to do neke mere pač nekoliko raznorodno od pričakovanih glasbenih rešitev. Sicer pa tudi naš inštrumentarij ni najbolj pogosto zastopan med dandanašnjimi bendi in dejstvo, da nas je vseh šest vokalistov tudi ni najbolj vsakdanje.

Bi dejali, da ste do tega "zvoka", po katerem ste prepoznavni, prišli načrtno oz. premišljeno ali skozi izkušnje, postopoma, z veliko vaje?

Verjetno smo prepoznavni predvsem po tem, da naše poslušalce vedno znova postavljamo pred izziv, kajti nikoli ne vedo kaj točno lahko pričakujejo od nas. Sicer pa je verjetno zanimivo tudi to, kako so si naši albumu med seboj različni. Načrtno pa svojega zvoka nismo razvijali. Pač igrali smo skupaj, pa je zazvenelo kot pač je. In glede na odzive publike in glasbene publicistike je bil očitno naš zvok samosvoj že v samem začetku, ko smo še delovali kot akustični kvartet. S časom smo nato prerastli v eklektični sekstet, a nek prepoznavni "babji štih" je vseeno ostal. 

Obravnavate veliko tematik, ki niso nujno najprijetnejše, a jih podajate na humorno-hudomušen način. Je to v povezavi z dejstvom, da dandanes velja obratna psihologija in da so najbolj grozne stvari na svetu postale povsem normalne in pavšalne ali se preprosto radi ponorčujete tudi iz temnih plati življenja in bivanja?

Gotovo je veliko pač odvisno od naših karakterjev. Če kot tekstopisec odgovorim zgolj v svojem imenu, mi je očitno nekakšna obešenjaškost pač blizu, kaj hočem. Lahko bi analizirala in teoretizirala o psiholoških obrambnih mehanizmih in podobno, a dvomim, da bi to tukaj koga zanimalo, he-he. Ne vem pa, če se norčujemo iz temnih plati bivanja. Le z drugačnega zornega kota jih pogosto pogledamo …

Kaj se vam v današnjem svetu zdi najbolj grozljivo in kaj vam je najbolj smešno?

No, to pa je res težko vprašanje. Izpostaviti zgolj nekaj za tisto "najbolj" iz bogatega sortimana tako grozljivosti kot smešnosti, je precej nemogoče. No, gotovo pa mi je grozna ta "kajtebrižnost" s katero se ljudje pogosto vlačimo skozi vsakdan. A z drugega zornega kota je lahko ravno ta tudi neizčrpen vir smeha … Dve plati istega kovanca pač!

Za ogled potrebujemo tvojo privolitev za vstavljanje vsebin družbenih omrežij in tretjih ponudnikov.
  • 8
  • 7
  • 6
  • 5
  • 4
  • 3
  • 2
  • 1

KOMENTARJI (0)

Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.