Glasba

Sarcasm: Uporabljajte zdravo pamet in pazite drug na drugega!

Kranj, 30. 12. 2021 12.30 |

PREDVIDEN ČAS BRANJA: 13 min
Avtor
Boštjan Tušek
Komentarji
0

Staroste domačega thrash metala Sarcasm iz Škofje Loke so pred 35-letnico obstoja. Njihova zadnja plošča Pot v raj je nastala v času koronske krize, zato se v pesmih kritično dotikajo aktualnih tem. Pobarali smo jih, da so povedali več o albumu in malce pobrskali po njihovi zgodovini. Četudi so že zabredli v 'najlepša' srednja leta, njihova zagnanost ne pojenja. Da so vredni pozornosti, pa dokazujejo tudi njihovi številni privrženci po svetu.

Sarcasm ob svojih začetkih leta 1988
Sarcasm ob svojih začetkih leta 1988 FOTO: Izvajalec

Zasedba Sarcasm je nastala leta 1987 v zlatih časih thrash metala v bivši Jugoslaviji. So oldschool thrash bend s specifičnim balkanskim area thrash zvokom in poslanstvom opozarjati na krivice, družbene napake in skorumpirano politiko, pa tudi na specifične nacionalne tragedije, ki jih na Balkanu nikoli ni manjkalo. Do zdaj so izdali sedem albumov, prihodnje leto pa obeležujejo 35. obletnico nastanka. Zasedba deluje v postavi: Aleš Blaznik, Klemen Renko (oba kitara in vokal), Vito Stričevič (baskitara) in Aleš Korošec (bobni).

Sarcasm veljate za domače thrash legende, se glede na sceno in EMŠO počutite kot legende, kako gledate na to, vendarle ste že krepkih trideset let na sceni?

Aleš K.: Vsekakor ni slabo, če te označujejo za legendo, čeprav se zaradi tega, odkar sem član, počutim starejšega, kot sem, he he. Malo za šalo, a mislim, da se Sarcasm nikoli nismo pretirano ukvarjali s tem, ampak smo bili osredotočeni na ustvarjanje glasbe. In smo še danes, kot kaže – uspešno!

Vito: Glede na EMŠO smo res legende, mogoče je bolj primeren izraz staroste. Ko si na odru, se počutiš star dvajset let, ko se sprehodiš med občinstvom, pa ugotoviš, da bi bil lahko veliko obiskovalcem po letih že oče ali celo dedek (smeh).

Obstajate od leta 1987, lahko vsak pove, kako se je začela njegova pot v bendu in kako je na primer določena postava vplivala na sam bend, njegov zvok, albume oz. na igranje v živo?

Aleš B.: V bendu sem od ustanovitve leta 1987. Z basistom Sandijem Dolinarjem sva sprva v njegovi sobi preigravala rife, ki so kasneje prerasli v prve komade. Pridružil se je bobnar Matjaž Kacin, s katerim smo začeli vaditi v zaklonišču škofjeloškega gasilskega doma. Tudi naš prvi koncert je bil v tej postavi – torej trio. V letu '88 se je pridružil pevec Osim Čehić – Pačo. Pesmi so začele dobivati končno podobo in še v istem letu smo posneli prve demo posnetke v studiu Boruta Činča. Do danes se je zamenjalo precej članov banda in je težko reči, kako je posamezna postava vplivala na bend. Z vsako postavo se je mogoče način dela malo spreminjal, vendar smo vedno ostali zvesti thrash metalu.

Aleš K.: Bendu sem se kot najmlajši član, navdušen nad takšno zvrstjo glasbe, pridružil nekje ob koncu leta 2008. Takrat so vaje potekale še pri nekdanjem bobnarju doma v Gorenji vasi v majhni sobi, ki je bolj spominjala na klet. Začetki so bili naporni, saj izhajam iz rokerskih vod in sem težko fizično sledil intenzivnosti komadov. Skozi marsikatero prešpricano uro v srednji šoli pa sem uspel nabrati dovolj kilometrine za koncerte. Sarcasm je zame pomenil popolnoma drug nivo igranja, ki ga pred tem nisem izkusil in mislim, da sem skozi vsa ta leta tako osebnostno kot glasbeno veliko napredoval.

Vito: Bendu sem se priključil najpozneje, leta 2013, vendar kot najstarejši član. Prav tako izhajam glasbeno iz rokerskih vod, Sarcasm mi je izpolnil željo iz mladosti, igrati v thrash metal bendu. Še kot srednješolec sem se s kolesom peljal v Loko na vaje poslušat, kako žgejo, z ustanovnim članom Sandijem  sva hodila na isto srednjo šolo, družili smo se v Delavskem domu, tako da skupino v bistvu spremljam že celo življenje. Za zadnja dva albuma, ki smo ju posneli, sem napisal nekaj besedil.

Prihajate prvenstveno iz Škofje Loke, kako vidite domači metal, je bilo pred tridesetimi leti precej drugače, lažje/težje za mlade bende? Koliko in s kom ste povezani, če naštejemo samo nekaj imen, kot sta na primer kranjski zasedbi God Scard in Turbo ali Requiem, ki ne delujejo več?

Aleš B.: V tistem obdobju ni bilo veliko aktivnih speed/thrash metal zasedb, zato je bilo tudi za mladi bend dokaj lahko priti do koncerta. V tistih časih klubska scena ni bila razvita. Špili so se dogajali po raznih zadružnih domovih, gasilskih dvoranah, kulturnih domovih … Največ smo koncentrirali z zasedbami Pomaranča, Game Over, Turbo, Krom, Epidemic Zone, Salem, Železobeton. To so v bistvu vsi bendi, ki so bili aktivni v tistem času. 

Koliko ste, menite, razvili svoj zvok v nasprotju s tem, da nekateri radi kopirajo svoje vzornike in zvenijo kot kloni? Kdo vse so heroji vaše mladosti? 

Aleš K.: Prisoten sem bil pri zadnjih treh albumih, ki so zvokovno pomenili nek odmik od prejšnjih že zaradi načina snemanja in produkcije. Predvsem pri zadnjem izdelku, Pot v raj, se čuti pridih modernega, vendar še vedno ne industrializiranega zvoka kitar in bobnov, kar še posebno cenijo ljubitelji vinilnih plošč. Pri Sarcasm mi je vedno bilo všeč to, da s(m)o kljub različnim vplivom vedno ostali zvesti svojemu stilu in mislim, da je v tem tudi ključ uspeha. Upam pa, da s svojim zgledom uspemo opogumiti tudi novince, da začrtajo neko svojo pot in ji sledijo.

Vito: Z bendom sem od zadnjih dveh albumov in menim, da je zadnji, Pot v raj, dvignil nivo thrasha in surovosti glede na prejšnjega. Sem pa ljubitelj oldschool zvoka in s tem prepoznavnosti skupine, včasih si vedel ob prvih taktih, za kateri bend gre, ker so bili po zvoku in načinu igranja zelo svoji in specifični, na primer Kreator, Destruction, Agent Steel in Slayer, ki so obenem tudi moji vzorniki.

Klemen: Osebno mi je zelo všeč, da je digitalizacija glasbene produkcije močno pocenila proces snemanja, miksanja in masteringa glasbenega materiala. S tem smo lahko prišli do točke, da ta proces lahko v celoti sami nadzorujemo in si lahko zanj vzamemo toliko časa, kolikor je potrebno, da na koncu dobimo zvok in produkcijo, ki nam je všeč. 

Kako je z novejšimi člani, ko je treba igrati stare pesmi, ki so nastale pred njihovim prihodom v bend? Ali pomaga, če si fen te muzike? Je drugačen občutek, ko se igrajo stari komadi v primerjavi z novejšimi?

Vito: V štartu mi je bilo kar naporno, delalo se je že na novem albumu Thrash, obenem pa se je bilo treba kar na hitro naučiti precej skladb s prejšnjih albumov. Seveda mi je bilo v veliko pomoč, da so bile skladbe že v ušesih, ker sem jih veliko poslušal, samo še naučiti se jih je bilo treba. V veliko pomoč mi je bil soborec Aleš B., ki je avtor večine skladb.

Vaša maskota je nekakšen parkelj, ki je v najboljšem slogu kot Eddie pri Iron Maiden ali Vic Rattlehead pri Megadeth. Kakšna je zgodba okoli njega? V bistvu krasi več kot polovico vaših naslovnic albumov ...

Aleš B.: Ta maskota je nastala v letu 1988, ko je naš zvesti spremljevalec banda Robert Kuplenik (R.I.P.) narisal njegovo glavo, ki je bila upodobljena na prvih samostojnih plakatih in v tistem obdobju popularnih bedžih. Kasneje je tej glavi dodal še trup metalca, ki v roki drži Kruegerjevo glavo (kar je bil tudi navdih za komad Kruegerstory) in tako je nastala naslovnica za album Crematory.

Aktualni sedmi album Pot v raj je nastal v času koronske krize, na njem je skupek pesmi, ki se ukvarjajo  z aktualnimi temami in glasbeno sledijo klasičnemu thrash metal izročilu.
Aktualni sedmi album Pot v raj je nastal v času koronske krize, na njem je skupek pesmi, ki se ukvarjajo z aktualnimi temami in glasbeno sledijo klasičnemu thrash metal izročilu. FOTO: Izvajalec

Kako gledate na prvenec Crematory iz leta 1989, ki je res nekakšen mejnik na domači sceni, oldschool thrash/speed metal, ki se je dobro prodajal na kaseti? Je želja, da ga izdate na vinilu?

Aleš B.: Crematory je bil izdan v samozaložbi v veliki nakladi (3000), a je kljub temu kaseta danes prava redkost. Do danes je doživel že štiri nove izdaje pri različnih založbah – na treh celinah. Leta 2007 je Crematory dejansko bil izdan tudi na vinilu pri ameriški založbi Nuclear War Now Productions. Južnoameriška založba NuclearNightmareRecs (Ekvador) namerava v naslednjem letu izdati  album tudi na kaseti, se pravi na mediju, na katerem je bil originalno izdan.

Imate sedem albumov, kar ni slabo, približno eden na pet let. V kolikšni meri menjate komade na koncertih, igrate zadnji album in nekaj tistih najbolj prepoznavnih ali radi tudi menjate repertoar, saj je komadov preko sedemdeset?

Aleš K.: Odvisno od situacije. Po navadi ob predstavitvi novega albuma izkoristimo priložnost, da zaigramo komade, ki jih potem ne več. Od nekaterih kolegov, odkar sem član benda, poslušam, da naš koncert ni pravi koncert brez železnega repertoarja komadov. Ob upoštevanju, da večina koncertov traja do ene ure, se je v teh letih tovrstnih skladb nabralo že toliko, da praktično ni manevrskega prostora za ostale. Je pa vedno dober občutek, ko potegnemo kakšno pesem iz naftalina in jo dodamo repertoarju.

Kaj menite o krutem dejstvu, da mora večina slovenskih bendov, ki ne igra zabavne glasbe ali niso muzikanti na veselicah, pravzaprav igrati in ustvarjati za svoje zadovoljstvo, hkrati pa imeti normalno službe,  je torej glasba zgolj češnja na torti krute resničnosti?

Aleš K.: Slovenija je majhno tržišče, čeprav smo bili poleg Skandinavcev pred leti po nekaterih statistikah celo pri vrhu po številu zasedb na prebivalca. Večina po mojem mnenju in izkušnjah še vedno igra to glasbo zaradi lastnega zadovoljstva in počutja. Tistih nekaj, ki so nekoliko bolj uspešni tudi zunaj naših meja, pa se je v celoti posvetilo takšni karieri in jim to ne predstavlja samo češnje na vrhu tortice. Zabavna glasba pa je pri nas del narodne identitete in je prav, da je kot taka splošno zastopana. Pogrešam pa nekoliko več prodornosti v metalskih krogih, da se približamo ameriškim in skandinavskim kolegom, ki redno sodelujejo na velikih mainstream prireditvah. Ne glede na situacijo z epidemijo pa mislim, da je priložnosti na globalnem trgu dovolj tudi za slovenske bende. Dokaz za to je tudi Sarcasm, ki se kar veliko trži po tujini.

Vito: Češnjo na vrhu tortice predstavlja, da igraš glasbo, ki jo čutiš oz. v njej uživaš.

Klemen: Bend mi pomeni sprostitev. Vsak član ima veliko manevrskega prostora za ustvarjanje. Všeč mi je, da je to pri nas stalnica. Mislim, da imamo vsi člani radi metal in pa tudi glasbo nasploh.

Na spletni strani imate spodobno opisano, kakšen je vaš pristop pri ustvarjanju pesmi. Je po vaše naloga glasbe, da opozarja, ponuja rešitve ali spreminja svet?

Aleš K.: Glasba je in vedno bo posredno ali neposredno spreminjala svet. Naša naloga je, da na bolje, he he.

Vito: S teksti skušamo kritično opozoriti na pereče socialne stiske, vse večjo prisotnost drog med mladimi, asocialno vedenje in odtujenost mladine, politično krizo in korupcijo, skratka tem nam ne manjka.

Novi album je poleg naslovnice, na kateri vaša maskota prebija v EU (pesem Begunec) skozi bodečo žico, precej aktualen. Hkrati pa so precej pomenljivi komadi tudi Boj za obstoj, Virtualna laž, Pedofil in Beli demon, kjer se dotikate perečih tem. Ne zdi se, da bi se prav držali nazaj ...

Vito: Res je, nimamo se kaj držati nazaj, tudi skozi glasbo je treba na glas povedati, kakšne so razmere v družbi, v kakšnem svetu živimo. Na določene težave lahko opozorimo in se koga tudi dotaknemo, da začne drugače razmišljati in delovati sebi v prid (Beli demon). Žal pa je veliko takih področij, kjer smo samo eni med mnogimi, ki vidijo krivico, a na našem nivoju nimamo vpliva, da spremenimo stvari (Pedofil). Imamo srečo, da lahko ustvarjamo v teh časih, sicer bi nas  določene inštance najbrž poslale na grmado in zažigale naše plošče, ha ha.

Je rdeča nit torej kritika in odsev družbe, a na sarkastičen način? 

Klemen: Lahko bi rekli, da to večinoma drži. So se pa naša besedila in s tem sporočila s časom spreminjala. V preteklosti so bila nekoliko bolj enostavna in površinska. Verjetno se nam je v preteklosti, ko smo bili mlajši, zdelo življenje bolj enostavno. Večino besedil, ki so nastala in nastajajo v kasnejšem, zrelejšem obdobju, pa lahko zelo hitro prenesemo v določeno realno, resno problematiko današnjega časa.

Kaj pa tujina, menda vas imajo radi v južni Ameriki in Srbiji, internet pri tem pomaga, da se ustvarja baza oboževalcev, ki se širi, četudi je dejstvo, da ste na vsak način v t. i. undergroundu?

Aleš K.: Radi nas imajo (še vedno) tudi v Sloveniji, je pa res, da vsi niti ne vedo, kaj se dogaja z bendom, saj ne uporabljajo socialnih omrežij. Baza privržencev pa raste in to je v času epidemije še posebno spodbuden podatek.

Klemen: Kar se tiče tujine, smo večinoma koncertirali v Srbiji. Smo se pa pred letom 1991 udeleževali tudi jugoslovanskih, YU metal festivalov, na primer v Novem Sadu in Sarajevu. Internet in digitalni glasbeni kanali so nam v zadnjih letih omogočili močno razširiti bazo privržencev, ki sedaj ni več omejena na našo regijo, ampak je globalna.

Naslov albuma je Pot v raj, kakšen je torej vaš recept za begunsko krizo?

Klemen:  To je pa zelo zapleteno vprašanje, kot je zapleten tudi današnji svet. Ampak če odgovorim na kratko – begunci so nam v osnovi zelo podobni. Želijo si varnost, svobodo, ljubezen in lepo prihodnost. Problematika beguncev ne izhaja samo iz držav, iz katerih le-ti prihajajo, ampak je odraz širše svetovne politike in razmer. Vsi smo torej na nek način udeleženi.

Aktualna postava: Aleš Korošec (bobni), Klemen Renko (vokal, kitara), Aleš Blaznik (vokal, kitara) in Vito Stričevič (baskitara).
Aktualna postava: Aleš Korošec (bobni), Klemen Renko (vokal, kitara), Aleš Blaznik (vokal, kitara) in Vito Stričevič (baskitara). FOTO: Izvajalec

Kaj pa epidemija, ki nas vedno bolj stiska? Nekateri pravijo cepljenje, drugi parlamentarne volitve in tretji, naj se požvižgamo na vse skupaj? Kaj pa na vse to pravi Sarcasm?

Aleš K.: Ne verjemite vsemu, kar slišite in vidite. Uporabljajte zdravo pamet in pazite drug na drugega. Nenazadnje je cel svet na tem in ena želja nam je skupna – da se ponovno vidimo na koncertih!

Vito: Takega konglomerata politike, znanosti in represije v Sloveniji še ni bilo. Precej tega ne bi bilo potrebno, če bi še kaj veljala kmečka pamet. V veliki meri gre za tekmovanje ega političnih veljakov. Stroka ni od včeraj, žal se jo je razvrednotilo enako kot šolstvo in še kaj. Sarcasm pravi, da bi se radi čimprej spet družili in koncertirali.

Zadnjo ploščo ste ponudili na vinilu, zadeva izgleda lično, vsak pravi bend ima svoj vinil, to delajo tudi bendi, od katerih tega ne bi nikoli pričakovali. Izdajajo celo kasete, čeprav je bilo metal občinstvo vedno eno najbolj zagrizenih in tudi največ kupuje merchandise, če ima bend seveda kaj za ponuditi ...

Aleš B.:  Seveda imamo na voljo svoj merchandise (majice, CD-je LP-je, našitke ...) za naše zveste oboževalce. Kot sem že omenil, je bil leta 2007 izdan na vinilu tudi prvenec Crematory, ki ga je na voljo še nekaj kosov na našem profilu Bandcamp.

Drugo leto mate 35-letnico benda, se zavedate tega? Imate kaj v mislih, pripravljate kaj posebnega ob tem jubileju?

Aleš B.: Glede na situacijo z virusom je težko načrtovati kakšne večje dogodke. Bomo videli, kako bo glede na razmere.

Glede koncertov je stanje precej žalostno, ste glede nastopov kaj bolj optimistični za leto 2022?

Aleš K.: Leto 2022 nam prinaša že večkrat preloženi nastop na festivalu v Laškem, tako da upamo na julijsko srečanje. Sicer pa je pred nami ustvarjanje nove glasbe.

Kateri je bil najbolj sarkastičen komentar, ki ste ga slišali o bendu ali sebi in vam je ostal v spominu?

Aleš K.: Največkrat slišim komentarje: "Sarcasm! Kaj? A ste vi še živi?" in po navadi nato sledi odgovor: "Da, a ne izgleda tako?"

Vito: Po koncertu je bilo vprašanje glasbenega kolega: "Kdaj ste vi izdali prvi album Crematory?" Ko je slišal,  da leta 1989, je rekel, takrat sem se jaz rodil in pripomnil: "Fotri, dobr' ste ga žgal."

Klemen: "Sarcasm, Sarcasm, ne gremo še narazn!"

Za ogled potrebujemo tvojo privolitev za vstavljanje vsebin družbenih omrežij in tretjih ponudnikov.
  • image 4
  • image 5
  • image 6
  • image 1
  • image 2
  • image 3

KOMENTARJI (0)

Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.