Senidah: Sem, kar sem, če me ljubite ali sovražite

Kako je biti največja zvezda na Balkanu zadnjih nekaj let? Večina nas si te veličine, v kar je zrasla znamka okoli Senidah, sploh ne more predstavljati, kako ti to vidiš, jemlješ?

Zanimivo vprašanje, kajti meni se zdi, da v Sloveniji ljudje tega res ne vidijo tako, ne vedo, ne opazijo. O meni se nekaj piše, ne nujno najlepše, v smislu ona nekaj nastopa in poje. V bistvu pa res ne vedo, da sem v Srbiji med "top" tremi izvajalci, Buba Corelli, Jala Brat in jaz. Mi si delimo vrh. Pokazali smo jim nekaj, česar oni nimajo. Srbija ima sicer tako razvito sceno, da ji dlje od tega niti ni bilo treba iti, jaz pa sem imela prednost, da sem se rodila v Sloveniji, da sem lahko črpala iz različnih kultur, od Črne gore, Balkana, pa do ZDA. Spomnite se revije Bravo ali kanala Viva, vse to sem nekako prepletla in je prišlo ven to, kar lahko vidite in slišite z moje strani. Sicer pa sem zasebno enaka, tako v Srbiji kot v Sloveniji, prav tako na odru oz. na odru še sploh, kjer pokažem še malo več ognja (smeh).

Kaj pa oboževanje, pohvale, superlativi, ljudje, ki obkrožajo zvezde in jim ponavadi samo kimajo, kako to vpliva na ego, si imela, imaš s tem kaj težav?

Nimam, v bistvu mi neka potrditev od neznanih ljudi ne pomeni kaj dosti, praktično nič. Zadostiti moram predvsem sama sebi in svojim oboževalcem. Pomembno mi je, da delam, delo, delo, delo, in da lahko dam v to svoja čustva, emocije. Delati moram nekaj, kar je meni všeč, da sem zaposlena in izpolnjena. Ne potrebujem ničesar drugega.

Kaj je bil tisti pravi preboj, producent Cazzafura je dejal, da si šele po osmih letih začela zares peti. Kaj je povzročil tisti tvoj osebni preboj, da si se odločila, da zapoješ?

Mogoče me je malce v to porinila sestra, saj sem sama pela zase in se snemala, potem je ona dala to na YouTube, sem ji dejala, daj to dol, potem me je prijavila celo na neko tekmovanje. V bistvu me je bilo sram peti, vedela sem, da nekaj imam, a me je bilo sprva zelo sram. Ko pa sem bila malce porinjena v to, sem premagala tudi sramežljivost. Tudi na prvih koncertih Muff sem imela podobne težave, sem raje gledala člane zasedbe kot pa občinstvo.

Pesem Pustinjom, ki je bil prvi samostojni izdelek in sega v leto 2011, četudi je soliden, zakaj misliš, da ti z njim ni uspelo premakniti svojega občinstva, je bil premalo "balkanski"?

Je malce drugačen, sicer pa je bila v tem slogu celotna prva plošča, je pa res, da je bila to moja prva pesem, zapeta v studiu. Morda sem vanj dala manj sebe kot kasneje, sicer pa se mi zdi, da je bilo to nekaj, kar sem si takrat želela. Zato smo zadeve nekaj časa pustili ob strani, začela sem delati druge stvari z Muff, potem pa sem se k temu znova vrnila.

Muff ste bili relativno uspešni v Sloveniji, a na nek način še nisi bila povsem ti, kako si našla to, kar si zdaj?

V Muff sem se seveda morala ozirati tudi na druge ljudi v skupini, ni šlo, da bi lahko ustvarjala povsem svojo glasbo. Bili smo pop-rock-blues zasedba, potem ko sem šla na samostojno pot, pa je bilo točno tisto, kar sem si vedno želela delati.

Večkrat si sodelovala z Zlatkom, vseeno pa to ni enako kot kasneje Dino Merlin. Kako gledaš na duete, ob kom bi še rada zapela?

Razmišljala sem, da bi šla v povsem nasprotni smeri, da bi zapela s katero od legend, eden tak je npr. Halid Bešlić, saj ima res lep in poseben glas. Ko mi je uspelo sodelovati z Dinom Merlinom, sem dobila občutek, da ne rabim nikogar več (smeh). Vsekakor pa si sodelovanj še želim in bom sodelovala z ljudmi.

Po pesmih Muff (Ti daješ, Tvoje moje, Naj sije) in Več od lajfa z Zlatkom nekega širšega preboja ni bilo, dokler se ni zgodila Slađana. Koliko časa je nastajala, da je nastalo to, kar poznamo in je postala velika, viralna uspešnica na celotnem Balkanu?

S Cazzafuro sva šla v studio, dejal mi je, da ima nov "beat" zame in sem takoj ustvarila melodijo, besedilo je napisal Benjamin Krnetić, skratka, nastalo je hitro in nastal je res bum. Sedela sem doma, gledala TV, malce kukala na Instagram, ljudje pa so me začeli "označevati" iz klubov in vsepovsod, masa ljudi je začela peti to pesem. Zares, vau. Začeli so se javljati iz Bassivity, Buba, Jala, Rasta, da bi podpisala z njimi. Na koncu pa smo se odločili za Bassivity, saj smo dali pesem na njihov kanal, čeprav z njimi uradno nismo podpisali ničesar.

Se ti zdi, da je ta tvoja "traperska urbanost", ta gangsta slog, nekaj, kar si videla v ameriških spotih, hiphoperski kulturi, ali je to bolj odraz tega, kar te obkroža tukaj, kjer živiš, tvoj krog prijateljev?

Mene te stvari nikoli dejansko niso obkrožale, doma sem iz Trnovega, nikoli nisem bila doma v getu. Čeprav ne dam kaj dosti na horoskop, je v meni ogenj, da sem v samem bistvu malo bolj na "hard". Vživim se v vsako vlogo, ker vse te ženske živijo v meni.

Cazzafura kot dober producent pravi, da je najbolj pomembno, kdaj v studiu rečeš "dovolj je", čigava potem obvelja, večinoma njegova ali kdaj tudi tvoja?

Oba sva precej trmasta, nekdo pač mora popustiti (smeh). Čeprav ja, večinoma prevlada moja beseda, haha.

Koliko si rada vpletena v ustvarjalni proces ali prepuščaš drugim in nazadnje zadeve malce prikrojiš po svoje?

V zadeve se vmešavam, dokler niso dokončane. Včasih imam rada, da je kaj bolj "surovo", on pa je mnenja, da mi daje mercedesa, jaz pa želim fička in podobno. On ima rad dodelane zadeve, meni pa so včasih dovolj samo gole emocije. Okoli tega imava včasih debate, a se na koncu sporazumeva.

Zanimivo je, da besedila piše Benjamin Krnetić, ki je sicer igralec in tudi član zasedbe SBO. Kakšen odnos imaš do besedil nekoga drugega, nimaš težav, da se vživiš v besede nekoga drugega?

Nimam težav, ker so emocije moje, vedno naredim glasbo in včasih se mi rodijo tudi določene besede, kar mu posredujem in vedno do zdaj smo prišli do rezultatov, ki so meni všeč. Morda sem kdaj pa kdaj kaj spremenila, a to so pač malenkosti.

Bi rekla, da je ta tvoja strast, ki jo daš v glasbo, dramatičnost tvojega glasu, prav odraz tega, kar se ti je dogajalo v življenju?

Po moje. Ne vem. Izgleda, da je nekaj na tem, včasih se tudi sama o tem sprašujem. Ko sem začela z Muff, so mi dejali, da je moj glas "preveč" za radijske postaje, zato sem se skušala truditi zapeti nekoliko drugače, da bi zvenelo "bolj prijazno", a mi žal ne gre. In tudi nima smisla, sem, kar sem, ljubite me ali sovražite, to mi je kul. Nočem biti v slogu: saj si v redu, nemoteča si. Ne, "hate me or love me" (sovražite me ali ljubite, op. a.). To je to.

Zdi se, da je Senidah, ko pride v Srbijo, Makedonijo ali Črno goro, tam doma, pa si "njihova", te (n)imajo za Slovenko, na Balkanu najbrž nihče ne govori o Sloveniji?

Vsi me hočejo imeti, haha. Kakšni govorijo, da sem njihova, kakšni pa pravijo "ona ni naša". Tako kot v Sloveniji, kjer sem Slovenka in čefurka. Kot tudi na Balkanu. Pripadam povsod in hkrati nikamor. Včasih mi ni lahko, a očitno sem bila poslana na svet, da zabavam ljudi in jih povezujem, kot pa da nekam pripadam.

Lanski koncert na Tašmajdanu je bil na svetovnem nivoju, tako produkcijsko kot izvedbeno, je pred tako velikimi koncerti bolje čim manj razmišljati in čim prej začeti peti?

Vedno imam rada, da so kakšni glasbeniki, ko delamo v živo, tudi kakšna godala, imam tudi Matkoviča in Zupančiča na trobenti in saksofonu, popolnoma slovensko ekipo. Sicer pa absolutno, tri minute pred začetkom so najhujše, ko dobiš v roke mikrofon, se poskušam relaksirati, nastopi adrenalin, ko pa stopiš na oder, pa je vedno "the best".

Je glede pesmi tudi pri tebi problem, da ti je (pre)več stvari všeč, ali točno veš, kdo si in kam greš, ko se spravljaš k ustvarjanju?

Ne vidim problema v tem, če ti je več stvari všeč, pomembno je, kako zadevo "zapakiraš". Načrtujem delati še vsakršne stvari, če bom šla na Kubo, bom tamkajšnji melos prenesla v svoj balkanski zvok. Ali pa mehiškega.

Je v studiu bolj stvar trenutka, ko se zgodi, ga je treba takoj posneti, sicer ta trenutek – ta občutek – lahko izgine, se izmuzne?

Včasih tudi nisi razpoložen, ko prideš v studio, tako da velja, da se mora zgoditi pravi trenutek, vsekakor. Včasih je v redu, drugič malo manj ...

V videospotih, ki so na vrhunskem produkcijskem nivoju, je veliko blišča, orožja, dolarjev, zdi se, da imaš vse. Je tvoje življenje tudi sicer tako vznemirljivo?

Gre seveda za fikcijo, saj vemo (smeh). To je v meni in moram dati iz sebe, v videospotih in na koncertih. S kitaristom Tadejem Koširjem sva se pogovarjala o tem, gre za povsem drugačno življenje. Nočno življenje, oder, zaodrje in zasebnost, vse to se precej razlikuje. Kot sem imela na Tašmajdanu tri dele: beli – rojstvo, črni – nočno življenje, in pa tretjega – romantična Senidah. Podobno bo tudi decembra v Stožicah.

Kakšen je zate popoln moški, kaj mora imeti, da ti je zanimiv in kaj od njega pričakuješ, da ne rečeš Idi gade (kot pravi ena njenih pesmi, op. a.)?

(smeh) Mora biti samsvoj, to, kar je. Da ni kopija ničesar, da se ne trudi biti nekaj, kar ni. Seveda mora tudi dobro izgledati, biti duhovit in imeti lep nasmešek. In temne oči.