Sentimetalnost Arle Parks in rdeč zavojček domačega funk-metala

1. ARLO PARKS – Sophie

Arlo Parks bi lahko postala naslednja velika zvezda. Komaj 19-letna Londončanka ima prelepe songe. Tale Sofie je sploh krasen. Melodija in predvsem blag ritem slehernika učinkovito zamakneta ali pač odpeljeta v udobje; kot najboljše od Angie Stone in Erykah Badu. V marsikateri izpovedneni prvini Parksova spomni tudi na sosedo Lily Allen. Toda mlada Londončanka nima namena družbeno kritično jezikati in se šopiriti. Kajti vse, kar oklepa pojavo Arlo Parks, je plahe izpovedne narave. Res. Na obzorju je milenijski pop 2.0, ki bo posvečen izključno nežnim monologom z nešteto podvprašanji in kaj skromnim naborom trditev, ugotovitev, mnenj. A nič zato. Če so stvari zložene z okusom, kaj drugega kot prepričljivosti ne gre pričakovati. Sophie je odličen dokaz za to. Če Arlo Parks morebiti ne bo hotela postati bolj slavna, bomo pač morali razumeti. Upajmo, da si premisli.

Ocena: 4,5

2. THE GAME ft. ANDERSON PAAK – Rush

The Game je eden redkih preživelih starošolarjev. Vedno je bil, kljub izzivalni barvi glasu in zelo posrečeni dikciji, za milimeter preveč sladkoben, če ne kar suhoparen. Z njim ti ni dano filozofirati. Tudi ko je bil The Game najbolj profan, se ga ni kritiziralo. Pa saj boljši ne bo nikoli. Zato je šel, kot se reče, zlahka skozi. In preživel. Pa ne samo z drobižem. Na The Gameovem vrtu se kaj dosti ni spremenilo, pa čeprav se vsak čas obeta že njegov deveti album. Song Stainless je kot naročena kolaboracija med rahlo zdologčasenim nostalgikom in rahlo prekurjenim romantikom. The Game in Anderson Paak sta si jo razdelila pošteno. Lepo, da gostitelj ni bil grabežljiv, čeprav se ta posveča zelo pomembnemu zgodovinskemu poglavju. The Game se ga loti dosledno: založba Death Row, njen šef Suge Knight in 2Pac so resne zadeve, mar ne. Simbolna povezava 2Paca in Andersona Paaka je ravno prav plastična! Slednji jo ubira po takoj prepoznavni metodi. Podobni kot v songu Dang!, v katerem je pomagal Macu Millerju. Anderson Paak, avgusta izjemen na ljubljanskem koncertu, svojo kadenco poenostavi do lagodja – Lambov volan in Sade za spremljavo. The Game lahko zadovoljno predava naprej. In, pazi, te feltne, mislim, platišča! Najbrž so ta tista z naslovnice za The Gameov prvi album The Documentary (2004). Lepa (westcoastovščina).

Ocena: 3,5

3. BARKING JACQUELINE – Story Teller

Več jih je zelo hudih! A naj bo za premiero domačega funk-metal tria Barking Jacqueline zelo primeren prav Story Teller. Zvok, po katerem prepoznamo lajež benda, ustanovljenega pred dvema letoma, je presenetljivo bogat. Volumen Barking Jacqueline krepi iskren in zelo sproščen muzikaličen napoj – nažiga se z občutkom, zato zveni prijetno. Načeloma pa se, seveda, menimo o odvodu legendarnih in še vedno aktivnih Primus, ki so si podžanr, to je ta dratarski funk, podredili že pred mnogimi desetletji. Story Teller razdaja dinamiko in energijo tega tipa. Za nameček pa ima povsem sprejemljivo vokalno linijo. Sem pa tja se na njihovem albumu – prvencu Over The Green Horizon utrne tudi kakšna jazzy blodnja, tako da je stvar še lepša. Zato. Še en aplavz za Barking Jacqueline, prosim.

Ocena: 4

4. REAL ft. Stéphanie Janaina – E$tado Unido

Čilenski producent elektronske glasbe Nicolás Jaar, že dolgo delujoč v New Yorku, je za film Ema dodal fantastično muziko. Komad E$tado Unido je le mikaven ekstrakt tega. Traperski naklon z ostrim robom. Tipski supersenzibilen vokal se prebija mimo soničnih utrinkov. Razmerja v tem songu se zdijo idealna. Za film Ema velja podobno. V njem se pretežno pleše, čeprav je zgodba socialna drama z nekaj romantike. A ta je v delu režiserja Pabla Larraina zelo podrejena edini strastni ljubezni glavne protagonostke – sodobnemu plesu. Ta zmaguje in gledalca na mah zavede. Naslovno vlogo je odigrala Mariana Di Girolamo. Odličen v vlogi Eminega partnerja in koreografa je tudi slavni mehiški filmski zvezdnik Gael Garcia Bernal. Slednje le mimogrede. Dolgotrajnost projekta Real, ki je izum Nicolása Jaara, ostaja zaželena.

Ocena: 4