Sheby odličen drugi album posveča srčnim težavam

Čeprav je nesporna pionirka in (tudi zato) kraljica domačega soul-trapa, je drugi album pevke Sheby v glasbenem bistvu občutno drugačen od prvenca Madame, ki je bil izdan že leta 2018. Kranjska avtorica ter vizualna umetnica in modna kreatorka svoj navdih pretežno prepušča sodobni power-pop soniki. Čvrste harmonije občasno sicer še vedno begajo tako po senzibilno izvedenih traperskih in drum'n'bass podlagah, a močnejši vtis puščajo konkretnejše songovske teksture. Nekatere od teh zelo umetelno pridobijo celo plahe glitch pospeške. Za bežno primerjavo dogajanja na delu Umami lahko delno prevzamemo opus Billie Eilish, še bolj pa tistega aktualnega Charli XCX, ob tem da se nekje blizu nasmiha tudi PinkPantheress. Umami je kljub relativni kratkotrajnosti (9 songov) premišljeno zastavljen in izdelan album. Lirika Maje Šebenik ne odstopa od erotičnih krokijev. A se ti skoraj praviloma izkažejo kot zgodbe z bolj kislimi (ali pa, če hočete, grenkimi) razhodi, razočaranji, tudi obupom. Simptomatična je Uspavanka, ki izzveni povsem na koncu albumskega niza. Sheby z njo potrdi tako slogovno širino, s pospešenim glasom pa še svojo naklonjenost eksperimentom. Poleg že znanih BSNA, Kupid in WTF, za katere velja, da so v hitovskem smislu dokaj zahtevni, se srce albumske celote razgali s sorazmerno konvencionalnima bodočima radijskima uspešnicama Omaž in Nevera. Krasen album na prvi pogled ljubke, a še vedno zelo resne in predane artistke. Sheby, dobrodošla nazaj, in kmalu (prej kot šele po osemletki) spet.