Siddharta: Pred 20 leti nismo imeli namena postati to, kar smo danes

Zasedbi Siddharta je po nekaj zanimivih "porodnih krčih" z neresno založbo leta 1999 končno uspelo izdati prvenec ID, na katerem so takrat igrali brata Meglič, 22-letni Tomi in dve leti mlajši Boštjan, kitarist Primož Benko, saksofonist Cene Resnik in basist Primož Majerič. Mladostno sveži, malce naivni, a z veliko glasbenega zagona so bili po nekaj letih živahnega igranja na klubski sceni končno pripravljeni, da obnorijo Slovenijo.

Vse se je začelo s Tivolskim pompom, ko so mlade skupine dobile priložnost  posneti pesem v studiu, nakar sta Aco Razbornik in Dejan "Daisy" Radičević hitro ugotovila, da mora Siddharta posneti celo ploščo. Imeli so posnetke, ki pa so jih fantje z Daisyjem posneli na novo, pri čemer jim je kot gostujoči klaviaturist pomagal tudi Tomaž O. Rous, četudi so na plošči večinoma klaviature Andersa Kallmarka. Plošči so dodali še pesem Stipe in vse je bilo pripravljeno na glasbeni desant. Vsi so imeli namreč občutek, da so naredili nekaj dobrega. Celo časopisi so takrat pisali, da "si Siddharta želi preseči standard drugih slovenskih rokenrol bendov, da se trudijo delati ustvarjalno in kakovostno," sami pa so trdili, da "težijo k šovu in ne k žuru, da so koncertni in ne žurerski bend, da vse podrejajo uspehu benda in ne posameznikov. Da niso pozerji, ne težijo k zvezdništvu, da se ime skupine povezuje z glasbo in se z osebami, ki jo igrajo," je takrat o njih pisal časnik Delo.

Slednje zveni precej resno, vseeno pa Tomi danes razlaga malce drugače. "Pred dvajsetimi leti nismo imeli namena postati to, kar smo danes, glasba nam je bila hobi, zabava, žur. Nič nam ni bilo težko, nobene preračunljivosti, zgolj veselje mladeničev pri dvajsetih. Smo pa veseli, da smo prišli do tega, kar smo," se spominja danes. "Da, še vedno nam je glasba zabava, hkrati pa je tudi naš poklic," pa je dodal Primož.

"Sami sebi smo šefi, kar je večino časa super, a vedno rabiš tudi nekoga, ki te malce brca v rit. A ta svoboda mi ustreza, ne bi je zamenjal. Po vseh teh letih sem spoznal, da običajna služba ne bi bila zame, očitno drži, kot pravijo, da nas rokenrol ohranja mlade," je dejstvo, da živi od glasbe po svojih pravilih, opisal Tomi.

Plošča se začne z "indijskimi" zvoki pesmi Indija in je sprva šok, nato se zdi, da ti ni nič jasno, nato v prvo vrsto stopi bas, nato pa fantje "zašponajo" s pravim Siddhartinim zvokom, pravo "nažigačino". Že druga pesem, Pot v X, takoj potem postreže s milozvočnimi kitarskimi zvoki, a se pravzaprav začne s činelami, ki jim sledi Tomijev nagovor "v sobani poet sedi" in tako naprej. Poezija. Skladbo so pospremili z ličnim videospotom Igorja Zupeta in je nagovoril večino najstnikov pred dvema desetletjema. Naravnost genialen komad, ki je še danes koncertni favorit. L.E. menda pomeni Long Enough, označuje pa ga Tomijevo v sopran leteče prepevanje in inovativno saksofonsko delo Ceneta Resnika. Res je, Tomi, fino je.

Le mavrica vsebuje zloveščo intrumentalno slutnjo kasnejših albumov, ki so precej bolj temačni, resnični hit, šele ob branju knjižive z besedili pa lahko odkrijete, da je zanimiv verz "in vzame en ekstazi" v bistvu spraševanje "je zame arest azil?". In skrivnost je razkrita. Farmer je skajevska poskočnica, o "kopanju poceni bazena" in birokratu in "nabijanju v tla", Črnobelo je rockerski napad, hkrati pa je ljubezenska epopeja in spomenik nesrečni ljubezni, o prelivanju krvi ter hrepenjenju po svetlih dnevih. Lunanai se začne s kitarskimi zvoki, nato konkretnim udarcem v prsi, sam ritem pa je pravzaprav skajevska-reggae poskočnost, a zgolj za kitice, saj ga zlovešče rockerska Radičevićeva produkcija popelje na nedvomen Olimp tega albuma. Toliko prehodov, toliko različnih slogov, toliko presenečenj na tej plošči ponudi samo Lunanai.

Svoj čar je kasneje na maksi singlu pridal še sam Vlado Kreslin (te izvedbe sicer na albumu ni), Tomi in druščina pa so mu vrnili, ko so leta kasneje obdelali Od višine se zvrti Martinov Krpanov in pokazali, kako lahko genialno predelaš skladbo, ki jo vsi poznamo in vemo, kako "mora zveneti", a hkrati klonimo pod nadarjenostjo pobov, ki so jo naredili za svojo in prepričali takratno generacijo mulcev, da je to pravzaprav njihov komad. Četudi ni, a Siddharta jo je posvojila in odpeljala v svoj veličastni univerzum. "Kar se tiče tega, imamo kar srečo ali pa so vsi ti ljudje, ki nas poslušajo in cenijo, zelo podobni nam. Po vsej verjetnosti naša generacija vzgaja otroke v duhu, da so od nas dobili veliko lepega, kar smo občutili na koncertih in na srečanjih z njimi. Očitno smo naredili dober vtis, da to predajajo naslednjim generacijam in da smo tudi njim všeč in nas sprejemajo," razmišlja Tomi.

V knjižici albuma ID so zapisali, da so ime Siddharta dobili po istoimenski knjigi Hermana Hesseja, ID pa po Freudovi psihoanalitični teoriji osebnosti. "Danes filozofiramo manj, saj nam ni treba, smo bolj direktni, saj z odraščanjem postaneš morda bolj moder in ti ni nerodno stvari povedati neposredno. Od ljubezni do jeze. Veš, da če boš bolj neposreden, da boš prej pritegnil poslušalstvo. Tudi s prispodobami nam je dobro uspevalo, vseeno pa smo vedno imeli polemike o tem, kar smo hoteli povedati. Kar bi lahko trajalo dlje kot samo snemanje in ustvarjanje, zdaj pa nam tega ni treba več," meni Meglič.

Pesem Siddharta se zdi kot apokaliptično sanjarjenje in hkrati preigravanje sage mogočnosti, ki te odpelje nekam stran, Nespodobno opravilo pa je jezni krik, ko je "vse zaman, vse zaman". Kot je nedavno razložil Daisy, so imeli sprva vse pesmi v angleščini, Tomi pa jih je potem v rekordnem času fonetično prevedel v slovenščino, zato tudi tako zvenijo kot zvenijo. A kakor koli, opravil je dobro delo, saj je Siddharta ljudem spregovorila v slovenščini, čeprav na svoj način, edina pesem v angleščini pa je predzadnja "...", akustični sladkorček, za konec pa še koncertni favorit Stipe, ki na plošči brez dvoma zveni nekoliko bolj sintetično z dokaj vesoljskim sint zvokom. V živo pa bolj kot kaj drugega v ospredje stopijo nabijajoče kitare, čeprav svoj delež prida tudi odlični Tomaž kot mojster črno-belih tipk. Komad ob katerem oboževalci noro vpijejo "dej denarja meni" ter "na gobec". "Nekatere pesmi, ki jih manjkrat igramo, smo morali malce ponoviti in se v glavah morda malo prestaviti v glave dvajsetletnikov, kar smo bili takrat. Počutiš se mlajšega, ko to igraš, ko se skušaš prestaviti v tisti čas, ko si bil nekaj med fantom in moškim," je priznal Tomi.

Da se oglasiš na vaji benda, kot je Siddharta, je svojevrstni dogodek, saj se zdi, da vsak posameznik točno ve, kje je njegovo mesto, kaj je njegova naloga in fantje tudi "off the record" delujejo do konca profesionalno, saj imajo radi svoj izvajalski mehurček. In tudi njihov prostor za vaje je prijetno domačen, hkrati pa prej temačen kot presvetel, z nekaj ambientalnimi lučkami za povrhu. "Večino pesmi bomo pustili v podobnih aranžmajih kot takrat, upam pa, da se je naša tehnika igranja vmes malce izboljšala. Pesmi so mladostniške, pristop do njih pa je nedvomno bolj zrel," je bil skromen Meglič. Pošteno smo se domenili, da jih ovekovečimo pri prvih treh pesmih, podobno kot je navada na večini koncertov, nato pa jih prepustimo njihovim pripravam za jubilejna koncerta. Siddharta, ki igra pesmi drugih!? Ha, pripravite se na večer presenečenj! Z dvema (že razprodanima) ID koncertoma se bodo vrnili za dvajset let nazaj, skupaj s priredbami, kot so jih igrali takrat, ko še niso imeli toliko pesmi za uro in pol nastopa. Katere, naj ostane skrivnost, saj boste to izvedeli na koncertih v Cvetličarni, za tiste, ki prisegate na gramofonsko iglo, pa je ID zdaj na voljo tudi na vinilu.

Plošča je tako dobra, da se brez težav posluša od začetka do konca. Na dušek in v velik užitek. In ja, ne pozabite skočiti na njihovo uradno spletno stran, ki je prav tako v slogu skočila za dvajset let nazaj, z vsem, kar je bilo takrat na njej objavljeno. "Nedavno smo v Mariboru posneli ID verzijo 2.0 oz. ID 20, ki je poklon prvi plošči in predvsem nam samim, z zvokom in izvedbo, kot zvenimo danes. Kmalu pa jo bomo ponudili tudi našim oboževalcem," obljubljata Primož in Tomi. Izvirno, fantje, ter seveda čestitke ob 20. obletnici prvenca. Roko na srce, marsikdo se spomninja, da ko je prvič slišal Siddharto, lahko prizna, da potem nič več ni bilo tako, kot je bilo prej. In za marsikoga to drži že (vsaj) dvajset let. Tomi, Primož, Jani, Tomaž in Boštjan, ostanite TO še naprej. In seveda, rock ON!