Skupina Êdna: Na odru ljubljanskega gradu se ne znajdeš po naključju

Etno skupina Êdna v slovenskem prostoru ni več novost. Prekmursko-štajerska peterica se je zbrala pred leti, od takrat pa uspešno predelujejo in raziskujejo glasbeno zapuščino Prekmurja in Porabja. Ob izidu drugega albuma Slove rdeče so nastopili v sklopu festivala Godibodi, kjer so pred ljubljansko publiko predstavili novo glasbo.

Pravite, da ste prekmursko-štajerska skupina izkušenih glasbenikov, ki je zapisana križanju tradicionalnih ljudskih pesmi iz Prekmurja in Porabja s pridihom sodobnosti. Zakaj ste se odločili za takšno glasbeno zvrst?

Vse skupaj se je začelo že nekaj let nazaj, ko sem odkrila pesmarici Füčkaj, füčkaj fantiček moj 1 in 2,  Franceka in Dušana Mukiča. Zdelo se mi je, da je v pesmarici vsebinsko in tematsko veliko zanimivih pesmi. Ob branju pesmi se mi je že takoj porodila ideja, kako kakšno od njih glasbeno preobleči. Gre za porabsko pesmarico, ki ima veliko podobnih pesmi, kot jih poznamo v prekmurščini (nekatere so razširjene tudi drugod po Sloveniji). Na povabilo organizatorjev festivala rokodelstva, domače obrti, kulinarike in kulture – Jenamena festa – sem pripravila (2014) koncert s svojimi glasbenimi gosti, kjer smo preoblekli ljudske pesmi. Odziv je bil dober, prav tako so bili nad pesmimi navdušeni glasbeni kolegi. Iz tega koncerta se je potem kreirala skupina z imenom Êdna.  

Posebno je tudi ime vaše skupine – EDNA. Kaj pomeni?

Edna je prekmurski izraz za ena. V našem kontekstu je to ona – muzika.  

Na glasbeni sceni niste novost. Pred ljubljanskim občinstvom predstavljate svoj novi album, ki ste ga poimenovali Slove rdeče. Od kod naslov? Kakšen pomen se skriva v njem?

Naslov albuma Slove rdeče napoveduje ljubezenske skladbe – beseda slove je iz stare prekmurščine in pomeni črke. Besedno zvezo SLOVE RDEČE pa najdemo v pesmi Zeleni se travca, ki z dvema priredbama zaokrožuje celoten album.  

Kaj je rdeča nit novega albuma?

Gre za preplet pripovedovanj o vasovanju, nesrečni ljubezni, upanju in tudi smrti. Glasba je na mestih pretanjena, tenkočutna ali v kontrastu močna in prodorna, ponekod tudi zabavna, plesna. V sebi skriva barvit spekter melodij, ki redko spominjajo na tradicionalno različico. Zaporedje pesmi na albumu ni naključno, vsebinsko se lahko bere kot pripoved o ljubezni. 

S svojim glasbenim ustvarjanjem ohranjate ljudske pesmi in tradicijo. Kaj vam kot posameznikom in skupini pomeni kulturna dediščina in ohranjanje le-te, z vašega stališča skozi glasbo?

V prvi vrsti nam je to v veselje, a hkrati tudi odgovorno delo. Vsi se zavedamo, da je ohranjanje kulturne dediščine velika vrednota – nekaj, kar bo ostalo za zmeraj. Skozi pesmi spoznavamo preteklost, običaje, čustvovanja ... Vsak vsebinski element je pomemben, zato ga želimo z glasbo dobro podpreti. Hkrati pa nam je všeč, da lahko občinstvu na novo odkrijemo tudi še 'neznane' pesmi.  

Album ste predstavili v sklopu festivala Godibodi. Kako je prišlo do sodelovanja? Gre namreč za največji festival, na katerem je v veliki meri zastopana etno glasba v Sloveniji.

Na festivalu Godibodi nismo prvič. Hvaležni smo in veseli, da nas je Janez Dovč malo pocukal za rokav in vprašal, če še kaj ustvarjamo. Iz osnutkov smo naredili dokončne izdelke in v pičlih dveh dneh posneli album v studiu Radia Maribor. Z velikim veseljem smo se odzvali na povabilo. Festival je namreč sinonim za kakovostno glasbo in na odru ljubljanskega gradu se ne znajdeš zgolj po naključju.  

Kakšne načrte imate za prihodnost?

V prihodnosti si želimo, da se naša glasba čim več vrti in da se srečamo na čim več koncertnih odrih, festivalih. Dolgoročno pa, da nastane še kakšen album ali dva.