Sladka melodičnost rešuje duet Royel Otis

Zveni prijetno, a globljo muzikalnost pogrešamo pri slehernem songu. Avstralski indie-rock dvojec Royel Otis, ki ga sestavljata Otis Pavlovic in Royel Maddell, z drugim albumom pričakovano zmagujeta. Za njima je kar krepka glasbena zgodovina, saj glasbenika ustvarjata že od leta 2019. Ustvarjata pa docela minimalističen indie-rock, ki stalno sega tudi v indie-pop. S slednjim resnično ustvarjata poseben magnetizem. Pavlovičev glas je izrazito nežen in se ga pogosto zamenjuje za ženskega. Vztrajnost Royel Otis je privedla do širše prepoznavnosti po naključju, saj je bil duo (na odru razširjen v kvartet) eden od maloštevilnih, ki jih je najbolj znana platforma za pretočno predvajanje glasbe izbrala na svojo elitno predvajalno listo. Na dobitek te tombole čakajo tisočere podobnih zasedb, tudi domačih. Avstralca z zahodne obale sta pred leti odlično vnovčila tudi priredbo plesnega pop hita Murder On The Dancefloor (Angležinje Sophie Ellis-Bextor). Temu je lani sledilo celo priporočilo ameriške glasbene akademije, saj sta Royel Otis po mnenju organizacije, ki podeljuje nagrade grammy, upravičeno pristala še med peščico najbolj perspektivnih alternativnih izvajalcev. Vse lepo in prav, če bi tudi na albumu Hickey uspeli srečati kaj novega, kaj inovativnega, kaj, kar bi zavrglo sum, da je trajanje Royel Otis res daljše kot le nekaj sezon. Spretnemu ustvarjalnemu dvojcu idej in zagona ne manjka. A stvari se v njunem primeru tako izrazito ciklajo in preslikavajo, da tistim, ki bolje poznajo opuse Sonic Youth, The Cure, nato Nirvane in Tame Impale, kmalu postane kar malček neprijetno, če ne kar nerodno. Toda. Zvok Royel Otis ponuja nevtralno ugodje. Vplivi surf-rocka in tudi komercialnega popa občasno segregirani v skromno in enoznačno post-punkovsko ritmičnost ponujajo celoto, ki ne potrebuje aranžerja, potrebuje pa naivno publiko. Boljši komadi na albumu Hickey so nihilistična študentska popevka Good Times, fina gradacija na suhoparni ritmiki se odvije v tipizirani Car, največ idejne kreposnosti pa izpostavi hitična Moody, medtem ko bi Dancing with Myself lahko označili za mamljivo deško, gejevsko vinjeto. Močno podvrženo že davno vzpostavljenemu trendu, ki še kar vztraja. Sladek, ops, s stevio sladkan deja-vu.