Sleep Token ustvarjajo glasbeni potres z nično magnitudo

SLEEP TOKEN – Even In Arcadia

Od nekdaj je in za vedno bo držalo, da instanten uspeh na kreativnem področju lahko priskrbi edino zelo ali skrajno ali brutalno kičasta stvaritev. Dolgočasni alternativni ali emo heavy-metal je zraščen s pojmom kič. Pri čemer je povsem druga študijska kategorija analiza sposobnosti posameznika ali organizacije, da kaj takega, torej nesramno kičastega, uspešno ponudi na trg – in naposled tudi drago proda. Londonskim zombie-metalčkom Sleep Token je s četrtim albumom uspel veliki met. Njihovo zavzetje vrha ameriške lestvice je fenomen posebne vrste. Toda. Ne gre pozabiti, da so tudi v 2025 najbolj prodajana likovna dela religiozne podobice, da najbolj brane knjige ostajajo tiste, v katerih so natisnjene cukraste ljubezenske zgodbe, ter da so najbogatejši glasbeniki navadno tisti, ki guslajo psevdonarodne pesmi; prevedeno v naše okolje pomeni, da so najbolje trženi glasbeni dogodki praviloma vaške veselice.

Album Even In Arcadia z izbranimi songi, res ponudi predvsem zanimive, malodane mikavne ambientalne partiture. Toda s tem mislim zgolj na pompozne uvode v komade, ki se ob svojih vrhuncih s predvidljivimi (pretvarjajmo se, da so melodramatični) refreni izkažejo za popoln pripovedni stiropor oz. za sladkorno peno, odvisno pač, kjer poslušalec nahaja (naj)več prepotrebnih vitaminov in mineralov za svoj mizerni in nerazgledan obstoj na tem planetu. Komad Dangerous bi zlahka konkurirala za najslabš song v vsej glasbeni zgodovini. Ko Nickleback (še kar naprej delujoči, sicer pa potrjeno najslabši rock bend vseh časov!) srečajo tiste finske kvazimetal maškare, ki so nekoč (za nekaj tednov) zaslovele na ne vem kateri izdaji Evrosonga – to so Sleep Token, in tak je praktično vsak njihov zvočni pridelek, vključno s tem prvaškim. Zvok na Even In Arcadia je kitarsko pompozen, ki neredko zaide v niti ne tako gorečo distorzijo, občasno se znotraj celote izpostavi celo cenena techno lisa, vodilni vokal je povprečen, redno podprt z efektom, ki ga rockerji praviloma (goreče) zavračajo. Besedila pesmi so plehka, saj se povsem letargično lotevajo mitoloških motivov, ki jim sledijo skoraj komično nezrele primerjave s posameznikovimi osnovnimi občutji. Veličastno sonično napihnjenost v parih zavihkih blaži sorazmerno predrzno zasnovan boben, ki dospe celo do zelo suhega odzvena, tako da bi bila kakšna sekvenčna ritmična solaža pogojno lahko uporabna v komercialnem show-teatru; predstava Blue Men bi bila možen tovrsten primer. Ostalo pa je resnično bučna, generična, pravzaprav trše ulita rock plastika. Idealno za vse, ki so prepričani, da jim lajf ponuja zelo malo; izvzemši strelske videoigre in možnosti anonimnega hujskanja na spletnih forumih.

Ocena: 2