Slojevita nežnost ameriškega alter pop benda Poliça ostaja

Iz Minneapolisa z obilo emotivnega naboja in finim občutkom za spodbujanje navdihov. Alternativni pop bend, ki deluje že poldrugo desetletje, z novo, sedmo albumsko izdajo ne razglaša zvočnega napredka. Tudi songi, ki jih je ekipa pod taktirko karizmatične pevke in avtorice Channey Leaneagh pridelala v zadnjih treh letih, ne segajo v jim neznane prostore. Večina celotnega projekta sloni na zmernem tempu. Enako že znano od prej velja za specifično dvoglasje, ki ga Leaneaghjeva ustvarja z nasnemavanji, na koncertih pa s hkratnim petjem v dva mikrofona. Zelo lepi izjemi v tem paravanu senzibilnega elektropopa predstavljata naslovni komad in še Revival. Prvi je prihranjen za zaključek, drugi pa za sredino predvajalne liste. Omenjena sta hitrejša in strukturno bogatejša, a vendar ne izrazito. Podobna pripovedna taktika za vedno malček skrivnostno zasedbo Poliça ni novost. Tako ostaja vse bolj oddaljen, čeprav ne bo ostal pozabljen, super hitič Chain My Name. Tega je bend predstavil že leta 2013 na zbirki, tj. na drugem albumu Shulamith. V tistem času je Poliça slovela kot predano družbeno angažiran kreativni nukleus, s poudarkom na feminizmu, ki ga je Channey Leaneagh navdušeno izpostavljala. V nasprotju z novo dobo, kjer vsa pripovednost skoraj po načelih ikonskih britanskih Cocteau Twins kroži in se preteka sanjavo. Dreams Go, točno tako.