'Slovenci bi lahko bili bolj duhovno zavedni'

Rapaš v slovenskem jeziku, zakaj in kaj ti to pomeni?

Trkaj: Rapam zato, ker je to moj narodni jezik. Že ko sem začel, se mi je to zdelo nujno in nikoli nisem imel želje, da bi rapal v tujih jezikih. Nič nimam proti, če kdo to dela. Meni osebno pa je sveto, da se v umetnosti izražam skozi ta mali jezikovni dragulj, ki je tako krhek, a prekrasen, da je nujno, da ga tisti, ki smo se tukaj rodili in tako čutimo – negujemo, spoštujemo, plemenitimo in nosimo iz roda v rod.

Mirko: Mislim, da je eno glavnih načel hip-hopa spontanost. Gre za glas ulice, domačega okolja, ki je tekoč, sproščen, a oster. Ne predstavljam si, da bi to lahko izrazil enako dobro ali bolje v katerem drugem jeziku, enostavno zato, ker me ta spremlja od rojstva.

Zlatko: V Sloveniji sem rojen in tu živim celo življenje. Hkrati se zavedam, da je jezik zelo pomemben dejavnik za obstoj naroda. Večina mojih del je v slovenščini. Nekateri pravijo, da slovenščina ni spevna, zato raje ustvarjajo v drugih jezikih. V čast si štejem to, da sem jim dokazal, da je slovenščina še kako spevna.

Kako, na kakšen način skrbiš za bogatenje jezika in besedišča?

Trkaj: Veliko govorim v rimah (smeh). Najbolj skrbiš tako, da povezuješ dobre besede in da za temi besedami stojiš. Da tvoj jezik komu polepša dan. Da besede, misli prebijejo v notranjost in tam živijo celo življenje. Velikokrat mi pri tem pomaga umetnost, ali skozi glasbo, ali skozi rap, ali pa skozi pisano poezijo, lahko tudi skozi medmrežno govorico, če moja govorica komu nariše nasmeh na usta ali pa vsaj smeška na "emoji" tipkovnici, potem je to že lepo. Ali pa če lahko prikažem različna čustvena stanja, da se nekdo poveže s tem stanjem, to je moč besede in moč komunikacije.  

Mirko: Ne bom rekel, da to počnem namerno. Enostavno sem in govorim, kakor govorim. Verjetno pa to pripomore k bogatenju jezika, vsaj v smislu, da se pokaže, da je tudi v slovenščini možno narediti nekaj, kar zveni "žmohtno". Sam sicer obožujem arhaizme in jih često poskušam interpretirati tako, da zvenijo "mastno" in "ostro".

Zlatko: Predvsem veliko berem. Berem različno literaturo, najbolj pa uživam v branju leposlovja. Prav tako se izražam na svoj način. Ko se dovolj globoko poglobim v neko ustvarjanje, lahko napišem besedo, ki je nekaj med knjižnim jezikom (pogovornim ali zbornim) in blokovskim slengom. Številni mi očitajo, da pišem slovnično nepravilno. To je sicer res, a oni se spoznajo na slovnico, jaz pa na slovenščino in ritem besed.

Smo Slovenci dovolj ponosni na svoj jezik ali bi morali biti bolj?

Trkaj: Nasploh bi rekel, da bi lahko bili bolj duhovno zavedni. Veliko se nagibamo k banalnim, stvarem, k materialu, nakupovanju ter k črno-rumenim novicam. Veselice in masovnost, populizem in nekaj, kar je, in k temu se nagibamo. Manj pa je duhovne moči, ki bi lahko "poflu" rekla, "ne hvala, ne bomo tega imeli". Tako se mi zdi, da pri nas vse vzamemo za dobro, tudi če je v resnici slabo, boljše pa redko zahtevamo, ker se bojimo kritike. Kdor z malim ni zadovoljen, velikega vreden ni. Ko tak pregovor postavimo na področje kakovosti, je podobno, kdor z nekakovostnim ni zadovoljen, si kakovosti ne zasluži, imamo problem. Zelo malo cenimo avtorstvo in je bolj pomembno, da je bilo veliko ljudi in da je bila zabava, kot da je bila kakovostna glasba. A se stvari spreminjajo in nove generacije so drugačne. Ker so rastli z internetom, imajo na voljo cel svet in jim je vseeno, važno da čutijo zadevo, tako da mora slovenska glasba biti konkurenčna tuji, da ostane na "playlisti".

Mirko: Ravno pred časom sem (znova) razmišljal o poplavi anglizmov, ki so se zasidrali v vsakodnevni govor, in se mi je utrnila misel, da morda pa tukaj ne gre za sramovanje do svojega jezika, temveč je ljudi sram izraziti nekatera čustva, angleščina pa nam daje možnost, da se malo razosebimo. Seveda to ni edina stvar. Škoda se mi zdi, da so zborno slovenščino precej opetnajstili v letih po osamosvojitvi in začeli omejevati tudi rabo nekaterih besed, ki so zvenele "presrbohrvaško". Zanimivo mi je bilo, ko mi je kolegica s faksa, ki je prišla na izmenjavo iz Novega Sada, povedala, da je imela stilsko težavo pri pisanju seminarskih nalog v slovenščini, saj za nekatere besede, v nasprotju s srbščino, enostavno nimamo sinonimov in jo je neznansko motilo, ko je praktično morala uporabljati isto besedo v celotnem besedilu. Politizirano čistunstvo nikoli ni dobro za jezik. Te procesi so sicer še bolj očitni v ostalih državah, ki so nastale iz nekdanje Jugoslavije zaradi sicer minimalnih razlik v jeziku.

Zlatko: Moram biti iskren in se zahvaliti vsem tistim, ki se zavedajo pomembnosti samega jezika. Če bi naredili anketo, bi ta verjetno pokazala, da smo na jezik zelo ponosni, morda celo preponosni. A menim, da v sami praksi temu ni tako. Ko je treba to pokazati v življenju oziroma na dejanjih, ostanejo izjeme, ki jim lahko rečemo veliki ljudje.

Slovenci dovolj cenimo Prešerna, Cankarja, Šalamuna, Pavčka ...? Kdo je zate največji mojster slovenske besede in zakaj?

Trkaj: Težko dam koga na piedestal. Meni je s svojo mračnostjo in ostrino všeč Krakar, pa Aškerc, seveda tudi vsi zgoraj našteti ne izostajajo. Vsak ima svoj stil in svoje posebnosti. Všeč mi je, da besede režejo kot britve. Vsaka pesem, ki se me dotakne v notranjosti, je dobra, tista ki me spremeni, pa je odlična. Včasih ni pesem, včasih sem jaz, ko še nisem pripravljen ali dozorel za kakšno besedilo. Zakaj, je težko razložiti. To me privlači. Že ko se zjutraj zbudim, mi gredo besede po glavi, in tudi če berem ali slišim verze ali pesmi, ima to zame neverjeten magnetizem in moč.

Mirko: Prešeren me je v osnovni šoli "živciral", ker so nam ga servirali kot kruh z medom in maslom za malico. Nisi mogel odpreti paštete, da tip ni skočil iz nje. A sčasoma sem odkril, da je bil res mojster. Denimo Krst pri Savici je pesnitev, po kateri si še vedno želim videti film. Poleg Kosovela mi je med pesniki najljubši. Cankar je politično in družbeno pronicljiv, tako da zlato medaljo za prozo dam njemu, srebrno pa Finžgarju, ker ima najboljši roman (Pod svobodnim soncem).

Zlatko: Vsi ti ljudje so zaklad in mojstri svojega časa. In mene osebno navdihujejo na vseh življenjskih področjih. Ko smo ravno pri Cankarju, bi rad povedal, da pripravljam svojo novo ploščo z naslovom Julijan Mak, ki nastaja v njegovem duhu in pod njegovim vplivom.

Kakšen nasvet bi dal mladim rodovom glede uporabe in negovanja slovenskega jezika?

Trkaj: Meni je jezik več kot jezik. Je narodna vez, je to, da se razumemo na svojstven način in to daje tudi sociološke, družbene in posebne čustvene vezi, ki bodo izginile, če izgine jezik. Nerad koga silim, da dela to ali ono, toda predniki pred nami so umirali za te besede, če ne bi bilo njih, ne bi bilo nas, že iz tega samega dejstva je pošteno, da se zavzemamo za to, da se uporablja, posodablja in izumlja slovenski jezik tudi v novih časih in oblikah ter drži to tradicijo. Negovati pa zame pomeni misliti s svojo glavo in biti ustvarjalen. Tako da, mladi, veliko ustvarjajte in vso srečo!

Mirko: Ne obremenjujte se s pričakovanji okolice in domnevnih avtoritet, torej tako sodobnih trendov kot tudi s togim jodlanjem puristov. Ko govorite in pišete, bodite "žmohtni". Naj bo jezik tak, da bo beseda udarila kot Valjhun Ajdovski gradec (smeh).

Zlatko: Ne zamenjajte srca za kamen.