Smacked s tretjim albumom prepričali tudi kanadsko založbo

Punk rockerji Smacked ustvarjajo že nekaj let, v tem času pa so stopili na številne domače in tuje odre. So dokaz, da ta glasbeni žanr v Sloveniji še živi, z izidom tretjega albuma Rise and Grind, na katerem je 11 novih pesmi, pa začenjajo sodelovanje s kanadsko glasbeno založbo People of Punk Rock, ki je združena s Cooler the New Records. S pevcem Matijo in bobnarjem Andražem smo se pogovarjali o ustvarjanju, turnejah, publiki ter načrtih za letošnje leto, ki jih že na začetku ni malo.

Matija: Cilj in želja sta bila, da bi v treh letih izdali tri albume. Malo se je zavleklo zaradi založbe. Album smo želeli izdati že konec decembra. Da bi bila res vsako leto ena plata. Samo potem se je splačalo malo počakati. Smo uskladili s Kanadčani in smo zelo veseli, da štima.

Matija: Jaz sem kontaktiral nekaj založb po Evropi in širše. Od njih sem hitro dobil odgovor, da jim je všeč demo, ki sem jim ga poslal, prosili so za končno verzijo, ko jo bomo imeli. Ko smo jo poslali, smo se hitro zmenili za ostalo.

Andraž: S snemanji smo začeli februarja ali marca 2025. Hitro smo imeli demo posnetke, ki smo jih lahko poslali. Že pri prvih dveh platah je Matija kontaktiral nekaj tujih založb, ampak takrat ni uspelo, ker smo bili vedno prepozni, ker smo tako hitro delali komade in bili dejansko že tik pred izdajo. Zaradi tega plošče nismo izdali leta 2025, ker smo sklenili počakati, če se bo tokrat izšlo. In dejansko se je, zato smo izid pač prestavili v 2026.

Matija: So kar močna založba, tako da smo kar počaščeni.

Andraž: Že od ustanovitve benda je naša želja bila, da imamo čim več koncertov v tujini. In je itak lažje, če imaš neko založbo, na primer v Kanadi ali pa Evropi, ker te tako organizatorji in promotorji jemljejo malo bolj resno.

Matija: Še posebej, če je založba znana.

Andraž: Dve plati smo izdali v samozaložbi. Vsi vemo, da je to strošek. Z založbo nam je veliko dela odvzetega, kar se tiče na primer prodaje mercha in CD-jev preko spleta, kar smo prej delali sami. Druga stvar je pa ta, da v bistvu vse, kar se tiče naročila CD-jev, vinila, ta plata bo tudi na vinilu izdana, nam zdaj urejajo oni. Nam se s tem ni treba ukvarjati. Imamo nek dogovor, ki je za nas ugoden in to je to. In nam je v bistvu veliko dela odvzetega. Pa narejeno je tako, kot mora biti.

Matija: Saj se promoviramo tudi sami. Malo oni, malo sami. Imamo že svoj krog sledilcev, ki kar funkcionira. Skupaj je pa toliko lažje. Je kar poskočilo vse skupaj zdaj. Tudi predvajanja na pretočnih platformah.

Andraž: Ja, seveda je razlika. Iskreno, kamor nas v tujini vabijo in želijo z nami delati, so koncerti polni. Na primer Nemčija je ena izmed takih zelo lepih primerov. Lani smo igrali na enem malo večjem festivalu in je bilo res slabo vreme, ampak je bilo veliko ljudi. Zdi se mi, da ko pridemo, ljudje pogledajo, kdo smo in pridejo. Nekateri komaj čakajo, da pridemo tja, kar je zelo dobro in lepo. Ko smo povabljeni v tujino, je običajno tudi reklama dobra. V Sloveniji je pa tako, da si špile urejamo sami. Tukaj pa je bolj toplo-hladno, po domače povedano. Pred 15 ali 20 leti bi imeli tudi tukaj vse koncerte polne, ker je bila ta muzika na vrhuncu.

Matija: Včasih se je pač več hodilo ven. Tudi korona je spremenila stvari. In to ne samo v Sloveniji. Spomnim se, da so med leti 2004 in 2012 v Gorici in tudi Italiji vsi koncerti bili polni. Vsi smo hodili ven, danes pa je večina ljudi doma. Gledajo družbena omrežja in te neumnosti. Nimajo želje, da bi kam šli. Ne vem, zdi se mi, da je to mogoče problem. Samo res, po koroni se je spremenilo vse skupaj.

Andraž: Je pa tudi res, da mi nismo eden tistih bendov, ki se zdaj vrtijo po Sloveniji. S komercialnega stališča mislim in ta novi val. Zato je za nas malo drugače.

Matija: Ja, kar se pa tiče punka v Sloveniji, še dobro, da so ostali, da pripeljejo mulerijo, da spozna tako muziko, ker verjetno drugače sploh ne bi imeli te možnosti. Jaz osebno sem zelo vesel, da scena še obstaja. Veliko je starejših in novih bendov. Za mlade bende ne vem, ali še igrajo punk rock ali ne.

Andraž: Imamo Alo Stari!, ki imajo besedila v slovenščini, pa stari borci Elvis Jackson, ki so lani izdali novo plato. In ja, hvala bogu, še tudi oni brcajo, tudi v angleščini kot mi. Ne vem, mogoče bi bilo drugače, če bi delali v slovenščini. Ne bomo vedeli, ker je bila naša odločitev že od začetka, da mi delamo v angleščini in to je to.

Andraž: Ja, najverjetneje bi nas, ja. Ampak to širino nam da angleščina. In tako da kul. Nam je v redu, da je tako.

Matija: Ja, tako smo si zamislili in tako delamo. Če se bo kaj obrnilo, se bo. A zaenkrat smo veseli, da je tako, kot je.

Matija: Ne vem, je to evolucija, mogoče, ne vem. Nekoč so poslušali citre. Kaj vse so že poslušali? Pa je prišel pred časom trap. Kaj zdaj poslušajo otroci? Spet harmoniko? Kaj jaz vem, ne vem. Ne vem odgovora na to.

Andraž: Drugje je močna punk scena. Sicer ga pa poslušajo starejši, naše generacije.

Matija: Alo Stari! razprodajajo večinoma vse, kjer igrajo. Se pravi, da jih nekdo posluša. In to so verjetno bolj ali manj mladi. Tako da funkcionira še zmeraj.

Andraž: Mogoče mi tudi nismo najbolj družbeno kritični. Matija lahko kaj več pove o svojih besedilih, ampak on je enkrat v enem intervjuju zelo lepo povedal, da naša besedila opisujejo težave povprečnega 40-letnika.

Matija: Pišem, kar čutim in razmišljam tisti trenutek. Saj je tudi družbenokritično, ampak bolj v smislu, če sem jaz tisti, ki lahko sodi, kaj je na koncu dneva prav in kaj ni prav? Če še sam pri sebi ne vem. Vedno se učimo. Dopuščaš neke možnosti, da je tudi nekaj, kar se ti zdi prav, lahko narobe.

Andraž: Rise and Grind, kakor ga jaz dojemam, odkar sem vedel, da bo tak naslov, najbolj opiše tisti občutek, da ko se zjutraj zbudiš ves 'nadrkan', si zobe umivaš, pa ti že otroci skačejo gor, dol, levo, desno... Pa pač vstaneš, pa vseeno poskrbiš za vse. Na koncu dneva pa se pri sebi, vsaj jaz, zaveš, da je vse v redu.

Matija: Tako je, ja. Tudi platnica albuma, ki nam jo je narisal Španec Joel Abad, je zadel bistvo. V bistvu en kostko, ta naš kostko, ki je na vsaki plati, si umiva zobe, mularija zadaj, en celo moli ven iz WC školjke... Zadaj, ne vem, ali je opaziti, je ena atomska bomba. Tako da je res en skupek vseh dogodkov, ki se trenutno dogajajo. Mi, ki živimo družinsko življenje in svet, ki se počasi ruši. A, saj bo, saj se bo vse uredilo. Jaz verjamem v to zmeraj. To je tak kaos, ki ga imaš v sebi. Enkrat si vesel, enkrat si jezen, enkrat si žalosten, enkrat se ti vse zalomi, ampak potem greš čez to. In to je to, to so naša besedila.

Matija: Po prvi plati smo rekli, da je dovolj, pa so kar prišli novi komadi. Po drugi plati smo rekli, da gremo naprej snemat in smo. Spet se je nabralo komadov. Primeš kitaro, bobne v roke in inspiracija kar pade.

Andraž: Jaz imam kar srečo, da sem spoznal Matijo in Žana (kitarista). Imata ideje. Včasih Matija že prinese na vaje dodelane komade. Kje fanta dobivata ideje, ne vem, ampak kar se mene tiče, so vrhunske. Tudi naš basist jih prispeva, jasno. Tako da ne vem, to pač pride. Nikoli ni tako, da bi si rekli, da gremo delat plato. Večinoma imamo vaje zaradi špilov in vadimo tiste setliste, ki jih imamo. Potem pa pride obdobje, ko si nasičen tistih setlist in še vedno imaš špile, pa si rečemo, da bi poskusili nekaj novega. Tako je že vmes, ko smo mi predstavljali na primer drugo plato, je že mimogrede nastalo veliko komadov za tretjo plato.

Andraž: Hadabno.

Matija: To je prvi komad, ki smo ga naredili vsi skupaj.

Andraž: Matije še ni bilo v bendu, ko je Žan prinesel idejo in ob tem dejal, da je rif 'ful hadabn pa strapin'. To je cerkljansko narečje in pomeni hudoben pa strupen. Delovni naslov tega komada Hadabno se je potem obdržal, dober pa je bil tudi odziv naših poslušalcev, zato smo si zadali, da bo dobil nadaljevanje. Hadabnu III pa ima tudi videospot s sedaj smešno anekdoto, čeprav takrat ni bila. Snemali smo na Sabotinu nad Novo Gorico. Vso opremo smo nosili na vrh Sabotina iz parkirišča, kar je bilo dobro uro v eno smer. Ker smo snemali sredi novembra in nas je že lovila tema, smo morali spot posneti relativno hitro, pospraviti opremo in se vrniti. Takoj, ko smo štartali od tam, pa si je Jaka hudo zvil gleženj. Tako smo ostali prevzeli del njegove opreme in jo dodatno nosili nazaj, on je počasi skupaj z Matijo hodil zadaj, na koncu pa je Matej Srebrnič, naš producent spota in snemalec, šel nazaj iskat Jako in ga zadnjo polovico poti nesel.

Andraž: Želja je čim več, čim več, čim več tujine. Tudi kaj čez morje bomo probali, samo ne smemo še nič izdati. Če bi bilo 20 let nazaj, bi verjetno bili vedno nekje. Samo zdaj moramo usklajevati morje z otroki, vrtec, šolo v naravi, delo...

Matija: Hvala ženam za potrpljenje.

Andraž: Pri meni je to taka družinska obrt postala, ker vsi sodelujejo pri vsemu. Tudi ko posnamemo, poslušamo skupaj komade. Jaz sem že dvakrat moral iti v šolo bobne predstavljati (smeh). Mi se imamo fajn, družina je pa tudi ponosna in ja, tako naj bo.