So vse dekliške zgodbe res tako zrele in resne

OLIVIA RODRIGO - Sour

Nepričakovan lanski uspeh songa Drivers Licence je vlogo favoritke v tekmi za najuspešnejšo glasbenico med najstniki namenil kalifornijski avtorici in pevki. Prvi album 18-letnice je pač precej drugačen od dolgometražnih premier Justina Bieberja, Demi Lovato, Selene Gomez ali Ariane Grande. Olivijini komadi so stilsko sicer zelo raznoliki, toda glavna značilnost dela Sour je ta vražja resnoba. Če so karierne začetke prej omenjenih izvajalcev pospremile moralno neoporečne popevke, ki spodbujajo k spogledovanju in žoganju, se komadi, ki ustvarjajo veliki diskografski start Rodrigove, zdijo primernejši za predvajanje med odmori seans kronično anksioznih ali anonimnih alkoholikov. Pravzaprav edino uvodna popevka Brutal – v resnici gre za polkontrolirano kitarsko žaganje, ki je na srečo kratkotrajno – spomni na izvajalko, ki naj bi spodbujala k najstniškemu uporništvu proti vsakršnim normam. Zato pa na predvajalnem seznamu, ki ga razkriva album Sour, sledijo tihe, nežne introvertirane balade. Te resnično nočejo postati mladostniško razposajene, pač pa jih poganjajo strah, pesimizem in neodločnost, kakršno smo spoznali na prvem albumu Billie Eilish. Šele sredica albuma je spet bolj energična. Deja Vu ostaja Olivijin najboljši komad, medtem kot Good 4 U kot najslabši spomni na kričečo "generiko" iz opusov mladih glasbenih upokojenk, kot sta Pink in Avril Lavigne. Nič boljši ni svež single Enough for You. Zelo simptomatičen je posnetek Happier, saj tudi ta celote ne zamakne v srečno fazo, pač pa izpovednost mlade glasbenice potisne do roba na silo ustvarjene drame. Dopadljiva in melodijsko dokaj zanimiva sta songa Jealousy, Jealousy ter Favorite Crime. Olivia Rodrigo v dobi odraščanja še ni sposobna ustvariti bolj karakternih songov, kaj šele prezentnega albumskega svežnja. A nič hudega. Pevkine interpretacije so še vedno bolj kot ne enoplastne, hkrati pa je produkcijsko njen prvi album precej povprečen. Razvoj šele sledi. A delo Sour je kljub temu zelo pomenljivo. Čeprav je stilsko zastavljeno tako, da bo ugajalo Olivijinim vrstnikom in vrstnicam, na njem ni niti šal niti smeha niti zabave, zato pa je laičnih psihoanaliz in psihoanalizic na pretek. In te sploh niso banalne. Najboljša pop travma ta hip. 

Ocena: 4