Sombr se pripravlja na prvo veliko, Chris Brown na pričakovano zmago

Tempo srednje obteženega shuffla ali ritmične zanke, ki podpira povratek enega najbolj uspešnih pop matadorjev zadnjih dveh dekad, je prevzet iz uspešnice Unfinished Symphaty (1991) bristolskih ikon elektronske gradnje Massive Attack. Senzibilno zveneča podpora pomožnih vokalov deluje zelo krotko. Tako ima Chris Brown na široko odprt paravan idealno urezan za njegovo klasično vokalno vajo. Dobro jo izkoristi. Song je pretočen, zmerno udaren, s kancem po že večkrat uporabljeni skladenjski praksi, ki jo tako zavzeto izrablja tudi Justin Bieber. Tako ali tako pa sta Brown in Bieber komplementarna ključna stebra sodobnega soul-popa. Nenazadnje sta tudi generacijsko blizu, pa čeprav je prvi pet let starejši. Dober single, dokaj mamljiv video (delno posnet tudi na novi tribuni stadiona Anfield, na domačiji nogometnega kluba Liverpool), ok kombinacija. Chrisu Brown, ki ima nov album bržčas že pripravljen za izdajo na jesen, ni treba skrbeti, ali bo ta samo uspešna ali spet super uspešna.

Že Sombrjev majski hit Undressed je bil vpadljiv. Tokrat se novinec, sicer Kalifornijec, udejanja pod disco marelo. Pošteno kitarsko podprt korus pričujočemu komadu namenja obilo klenega mainstreamovskega napoja - v znani maniri soseda Mayerja Hawththorna ali pa še raje po sistemu kandaskega dvojca Chromeo. Obenem 12 to 12 še z ostalimi dodanimi produkcijskimi detajli prevzema nonšalantnost Maroon 5. Morda sta vmesni kitici, ti i zaradi uporabe pritajenega megafona izpeti močno modificirani malce preveč predvidljivi. A naj kar bo, si najbrž misli celoten Sombrjev kreativni štab. Sombr še veliko večji bum pripravlja za začetek prihodnjega leta. Za zdaj gre komaj 20-letniku odlično.

Za ščepec poletnih radosti več z novimi singli že nekaj zaporednih počitnic poskrbi tudi angleška neo-soularka Mahalia. Tako kot njena londonska kolegica Jorja Smith tudi izjemna pevka in tudi avtorica iz osrednje Anglije ustvarja vtis da je ves čas zaposlena. Bodisi z lastno avtorsko pop in soul pahljačo bodisi kot gostujoča tudi na projektih zaupnih kolegov. Mahalia, ki po mami jamajškega rodu, se je v precejšnji meri, ravno zaradi vročinske brezskrbnosti, s komadom Instructions močno naslonila na raggaton, torej na prevladujočo karibsko metriko. Tale song v svoji nadstavbi prav tako ni kaj resnično posebnega. Za enega vmes, pač.

Kratkotrajnost bivakiranja med pop elito, še zlasti pri izbranih britanskih pevcih in avtorjih, praviloma pri najbolj uspešnih (tudi globalno), je v zadnjih dveh desetletjih za založnike postala poseben izziv. Še zlasti, če se Sam Smith, podobno kot se je tudi Adele, na prizorišče vrnil z manj atraktivnim, manj univerzalno atraktivnim songom. Sam Smith v pričujoči, znova baladni, brez zadržkov izpostavlja svoje še vedno izjemne pevske sposobnosti. Vmesni gospelovski del kompozicije To Be Free, je pri njem že nekaj zelo standardnega. Po štirih minutah malodane operetnih vzgibov pa nas Sam Smith zapusti, in to prej prepričanih, da bo morda-morda tega njegovega imenitnega in plemenitega joka vsaj za danes kar dovolj.