Če si eden najboljših rock frontmanov, tako kot 70-letni Steven Tyler, ki bo čez dve lti obeležil abrahama aktivne kariere, potem si (najbrž) lahko privoščiš tudi malce zamude. Kot si jo je tudi zvezdniški rocker, ki je bil svoj čas s kolegom Joeom Perryjem, ki zdaj igra v Hollywood Vampires, poznan v tandemu, poimenovanem "toksična dvojčka", saj sta kar tekmovala, kdo bo bolj zadet od drog in alkohola. Po country uvodu z dvojcem The Sisterhood Band, ki ga sestavljata Alyssa Bonagura in Ruby Stewart, hčerka slavnega Roda, smo tako morali še kar malce počakati, da je na oder prišla zvezda včera. Preden je Tyler začel, so bili Maideni že praktično pri koncu. A nič zato. Pred začetkom pa smo na ekranu v ozadju lahko videli, da je Tyler tudi dobrodelno aktiven, saj ima fundacijo Janie's Fund (po pesmi Janie's Got a Gun), s katero zbira sredstva za dekleta v stiski in žrtve zlorab.
Koncert je začel s klasiko Aerosmithov Sweet Emotion, ter nadaljeval s še enim favoritom Cryin', pri katerem je takoj pokazal svoje znamenite gibe ob mikrofonu, sklanjanje naprej h glavam občinstva in vokalni razpon, ki mu še vedno solidno služi. Tyler se naslanja tudi na klasike svojih kolegov, saj je s spremljevalno (večinoma žensko) zasedo izvedel tudi trojček pesmi Beatlov I'm Down/Oh darling/Come Together.
Pridal je še Jaded, se poklonil legendarni Janis Joplin, za katero je dejal, da jo je nekoč srečal, ter ga ga je v najstniških letih seznanila z viskijem Southern Comfort, ki je bil dolga leta "všeč" tudi njemu. Zapel je odlomek njene acapella uspešnice Mercedes Benz in potem še Piece of my Heart.
Nekajtisočglava množica se je do konca razživela ob skladbi Livin' on the Edge, ki se je številni spominjamo tudi po izvrstnem videospotu iz 90. let, ko je bil MTV še v polnem zagonu. Čeprav je "pozabil" na What it Takes, ki je sicer bila na seznamu načrtovanih pesmi, je potem ob klavirju izvedel himnično Dream On, ob kateri se je marsikomu utrnila misel, da ni dovolj samo sanjati in da je treba za večje premike v življenju vseeno narediti nekaj več.
Tyler je za svoje leta izredno vitek, gibčen in tudi v solidni vokalni formi. Če si rockerski bog, si pač lahko marsikaj privoščiš. Me koncertom je tako stisnil kak selfi, saj so mu neprestano ponujali mobilne telefone v prvih vrstah. Seveda pa si lahko privočiš tudi to, da imaš npr. 40 let mlajše dekle. Tako je kar na odru, s torto vred in družnim prepevanjem pesmi "happy birthday", čestital dekletu Aimee Preston, ki je bila vidno navdušena, simpatični trenutek pa sta zapečatila s sočnim cmokom n odru.
Seveda ni pozabil tudi na tipično italijansko skandiranje "ole ole ole" in mahanjem z italijansko trobojnico. Po uri in četrt in izvedbi legendarne pesmi Walk This Way (ta se je vmes prelila v zeppelinovsko Whole Lotta Love), je bil čas za globok priklon in tudi čas, da reče nasvidenje Trstu (Tree-es-tay). Tyler je poleg Stonesov in še koga eden od zadnjih velikih frontmanov, za katerega se zdi, da je to njegov najbolj naravni element in da si ga je kako drugače težko predstavljati. Zato so paparaci fotografije njega s turbanom, kopalnim plaščem, v katerem deluje kot stara mama na počitnicah, povsem izven njegovega elementa in konteksta njegovega življenjskega poslanstva. Še vedno pa nam ostaja vprašanje, kdo lahko bolje zakriči in ima večja usta, Steven Tyler, Mick Jagger ali Tina Turner. Nekaj pa mora ostati za večnost, mar ne?
KOMENTARJI (2)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.