Zanimivo je, kako se zasedba Katalena pravzaprav celotno obdobje svojega obstoja praktično ni spreminjala, od takrat, ko so se na pobudo Boštjana Narata 1. julija leta 2001 dobili v gostilni Pri Mraku ter se nato odpeljali na glasbeno delavnico v belokranjsko vas Črmošnjice, pa vse do danes. Hitro jim je postalo jasno, da to ne bo enkratno raziskovanje slovenskega ljudskega glasbenega gradiva, saj se je zasedba poleg Narata ustalila v postavi Vesna Zornik (petje), Boštjan Gombač (multiinstrumentalist), Tibor Mihelič Syed (bas), Polona Janežič (klaviature) in Robert Rebolj (bobni, tolkala). Zadnji dve desetletji jim je pomagala tudi Jelena Ždrale na violini in violi, v zadnjem času pa je postala polnopravna članica.
Posebnost vseh posameznikov pa je tudi ta, da praktično nihče ne počne oz. igra zgolj ene stvari, saj so vsi, še posebej Gombač, ki na odru obvladuje kakih deset do petnajst glasbil, vpeti v različne aspekte, ki vsi rezultirajo v popolno sinergijo njihove brezhibne, na čase že kar nadzemeljske izvedbe. Pa če gre za zvoke Gombačevih piščalk, klarinetov ali česa bolj eksotičnega, Naratove prelestne Rickenbacker kitare, Miheličevega z efekti ozaljšanega basa, Polonine perfekcije črnobelih tipk, Jeleninih čutnih zvokov violine ali seveda mogočnosti Vesninega glasu. Ta je lahko krepak, lahko pa zveni tudi nežno in minimalistično, vse skupaj pa se zliva v zvočno perfekcijo, ki ji ni mogoče nič dodati ali odvzeti, saj zveni naravnost fantastično, čemur doda svoje še popolna akustika Gallusove dvorane.
Od prvenca (Z)godbe in prvega hita Da göra ta škarbinina, Babjega leta, Kmečke ohceti, preko Cvik, cvak! pa do koronskih Kužnih pesmi in letošnje plošče Meje zasedba mojstrsko povezuje slovensko ljudsko izročilo z modernimi glasbenimi žanri, pa naj bo to rock, jazz ali elektronika. Pravzaprav je njihova glasbena zmes nekaj, kar je težko opisati, hkrati pa verjetno zadovolji še tako natančne in dlakocepske glasbene petičneže, ki, vsak posebej, lahko najdejo košček zase ali nekaj, kar jih iskreno navduši ali preprosto "vrže ob tla", ko slišijo Kataleno v živo na koncertu.
V drugem delu koncerta se je zasedbi na odru pridružil "bosopeti Ištrijan" Rudi Bučar, ki je tudi glasbeni gost na desetem albumu Meja. Na njem gre po eni strani za glasbeni potopis fiktivnega potovanja benda po zahodni slovenski meji, po drugi pa za premislek meje v njenih konkretnih in simboličnih pomenih. Katalena je obletnico tako oblikovala kot nekakšno pot po odrih in koncertnih prizoriščih, saj je z domačo, ljubljansko publiko tekom let spletla trdno vez, hkrati pa je nastopala od klubov do festivalov tako doma kot v tujini. Zornikova je med koncertom tudi pozdravila vse tuje goste in prijatelje, ki so prišli celo iz Amerike in Avstralije, Gombač pa je v svoji maniri dodal, da so se verjetno tisti s Koroške do Ljubljane vozili dlje.
Katalena tako velja za zasedbo, ki že četrt stoletja z najboljšo možno prefinjenostjo in občutkom približuje ljudske viže širšemu občinstvu, kar brez dvoma počne na vrhunskem nivoju, hkrati pa ponuja raziskovanje tradicije ter dialog s preteklostjo. Avtorsko ustvarjanje pa gradi most med preteklostjo in sedanjostjo. Seveda vse skupaj "zabeli" z njihovo tipično igrivostjo, skupaj z nalezljivimi ritmi in melodijami septeta, ki mu lahko zaželimo (in hkrati držimo pesti), da bo praznoval tudi abrahama kariere. Ocena? Odlično, z večminutnimi stoječimi ovacijami, s katerimi jih je po triurni poslastici nagradil razprodani avditorij.
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.