Londonski raper je najbolj zaslužen, da grime – slogovno najmočnejša angleška hiphop divizija – v zadnjih petih letih dosega tudi kontinent. Grimeovska avtohtonost je poudarjena na obeh ključni stebrih: vokalnem in glasbeno spremljevalnem. Cockney ali mancunščina, ki ju žveči večina grime artistov, je tip dialektnega besedičenja, ki mu v angleščini ni podobnega. Pol zlogov je požrtih, itak, preostala polovica pa sestavlja nesramno pomečkano dikcijo. Za njeno razumevanje je treba vsakič posebej vklopiti gumb z napisom – ekstra pozornost ni odveč. Medtem je grime instrumentalnost zelo pogosto podrejena ritmiki po vzoru britanskega bassa oziroma ošiljene proplesne elektronske, ki je vrh vsega še (na)lomljena. Grime globalno vznemirja tako strokovno kot laično publiko. A je Stormzy dejansko edini tako pomemben in slaven izvajalec, da ga poznajo tudi hiphopu manj predani. Ta njegov drugi album naj bi bil še večja bomba, kot je bil njegov prvenec Gangs Signs & Prayer. Ampak. Glasbeno ni. Večina komadov je zelo pristojnih, če ne kar šlagerskih. Izrazna struja, ki jo ilustrirata hit Own It in anti-hit Superheroes, je malodane skrito-trapovska mlahavost. Drugih, tistih songov, ki prinašajo resnico o gangih in pripadajočem kriminalu na ulicah angleških velemest in so za nameček grimeovsko energično-panični, pa je na Heavy Is The Head problematično malo. Tak Stormzyjev drugi albumski vektor je poudarjeno namenjen širšemu krogu poslušalcev. Toda ti se na Stromzyja ne bodo obesili tako, kot so se pred poldrugim desetletjem na Dizzieja Rascala. Rascal je bil zabaven, Stormzyjeva navigacijska težava pa je ta, da je njegov humor praktično ničen.
Stormzy izpod božičnega dreveščka. To ni ravno to.
Ocena: 3
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.