Surov garažni blues rock rešuje duet The Black Keys

Navdušen bo tisti, ki ima blues, še prej pa tisti, ki dalj časa hlepi po sproščeni, pristni, skoraj spontani blues-rock urici. Sloviti ameriški rock duet The Black Keys je bil še nedavno na točki, ki bi bila za biografijo zasedbe lahko pogubna oziroma bi jo lahko sklenila. Jam z osnovo, ki jo lahko priskrbi le koktajl skritih bluesovskih klasik, je bobnarju Particku Carneyju in kitaristu-obenem-pevcu Danu Auerbachu preostal kot edini preživetveni recept. Drži, temeljni postulati novega rockovskega jezika, po katerem sta Ohajčana The Black Keys najbolj znana, se z njunim štirinajstim albumom Peaches ne razvijajo. Trenutno ta pravzaprav le še obstaja. Nekako tako brezizhodno, kot sta nad prepadom obstala Carney in Auerbach. Po drugi plati pa je ravno (začasna) zavrnitev lastnega avtorskega koncepta mogoče razumeti kot frajerski namig, da sme po četrt stoletja vztrajanja pri eni vrsti rockovske dinamike na vrsto priti še ljubka kepa bluesovskih zmešnjav. Peaches je torej s filtri ali kako drugače neobdelana fotka. Ob tem, da je pravi ključ za razumevanje svobodnjaškega pristopa k izbranim bluesom dejanski južnjaški užitek ob muziciranju. Zato izmed desetih komadov izpostavim le zadnjega v nizu, to je Nobody But You Baby. Njegov avtor je pokojni Misisipijec Junior Kimbrough. A The Black Keys sta Kimbroughov napev nepretenciozno interpolirala s soul-rock klasiko Billa Withersa, naslovljeno Who Is He (And What Is He to You). Kaj ni za nameček še izjemen finale albuma Peaches dovoljšen dokaz, da je prav in za povrh tudi zdravo zagristi v svežo surovo korenovko.