Teksaški retro soular se užitkarsko predaja popu in postaja še zanimivejši

LEON BRIDGES – Gold-Diggers Sound

Razvoj je očiten. Ameriški retro soular ni več samo to. Leon Bridges je v zadnjih šestih letih, kolikor je minilo od izida njegovega prebojnega singla Coming Home, krepko izpopolnil svoj artizem. Tretji album pevca, pisca, kitarista in producenta je res odličen. Poleg sorazmerno skromne bere pričakovanih tipskih balad in polbalad (Don’t Worry, Details, Sweeter), ki so izvedene precej po vzoru Sama Cooka ali Otisa Reddinga, legendarnih godcev iz šestdesetih in sedemdesetih let prejšnjega veka, album Gold-Diggers Sound krasita še dva zelo rafinirana skopa Bridgesovih novih popevk. Prvi bolj kot ne mimobežno, a zelo lepo koketira z eksperimentalnim napojem. Za to Bridges, in to že uvodoma, izrabi znanstvo z že desetletje najprodornejšim jazzovskim pianistom Robertom Glasperjem. Ob koncu se avtor idejno vrne k še eni podobni oblikovni posebnosti, ki jo predstavlja z zvoki godal nasičeni komad Blue Mesas. Toda daleč najbolj sijočo in opojno etapo tega albumskega dela predstavljajo funkovska Steam, umirjeni Magnolias in Motorbike, še zlasti pa na pop ošiljeni Sho Nuff in Why Don’t You Touch. Zadnji komad po strukturi in tudi po izvedbi zelo spominja na kantavtorskega matadorja Eda Sheerana, a je s svojim refrenom celo boljša od Angleževih najboljših hitov. Vse ostale naštete pa so visokokakovostne bodisi zaradi zelo premišljene, a hkrati progresivne produkcijske oblike bodisi zaradi svilene pretočnosti. Trezna mešanica toplega Teksašanovega vokala in kanca hiphopovskega oziroma elektronskega ritmiziranja ustvarja res čudovite kombinacije. Leonu Bridgesu ostaja po zvoku podoben malenkost radikalnejši Michael Kiwanuka, približal pa se mu je tudi novinec Cautious Clay. 

Ocena: 4,5