The Black Keys in njun milnast blues

Kot da se dvojec The Black Keys nezadržno bliža blues-rock maestralnosti. Ostri rifi, vokoderji in energične vinjete so šli, skupaj z vrlima Ohajcema, v zaton. Pa ne le z njima! Kritična komparativna pripomba, vredna širše debate, bi bila, ali sta The Black Keys zdaj, po četrt stoletja delovanja, na ekspresivni stopnji, ki jo je Tom Petty sproščeno demonstriral po dobrih štirih desetletjih razvoja svoje mazljive rockovske poetike, ki je - tako kot ta The Black Keys - vključevala tudi blues, americano in v manjšem deležu celo pop. Nekateri še vztrajajo (Kings Of Leon, na primer), medtem ko kitarist in pevec Dan Auerbach ter bobnar Patrick Carney dajeta vtis, da jima je v tem trenutku več do lastnega zdravja kot do garažnega in pivskega tipa rocka.

Sliši se kar obetavno. Londonska pevka in avtorica lahkotnega funky popa je svoj izraz še dodatno razbremenila. Glas Jessie Ware ostaja mikavno resen in relativno globok. Kot je bil nekoč glas Lise Stansfield. A je aktualna spremljava vokala Jessie Ware, s tem mislim predvsem produkcijski spekter, dosledno uravnotežena: a. s precej bolj plastificirano in basovsko šibkejšo sonično sedanjostjo (sploh v primerjavi z devetdesetimi, ko je bila na delu Stansfieldova), b. z občutno bolj zračno naracijo (če to vzporejamo z nabritim izrazom Jessiejinega ameriškega slogovnega bratranca Bruna Marsa). Šesti album Wareove - najbrž bo res dober - se bo imenoval Superbloom in bo izdan sredi prihodnjega meseca.

Saj ni odveč, da bend Dogstar poslušalca/gledalca malce zmede. Pevec in kitarist Bret Domrose edini od treh ni filmski igralec, zato pa na prvi pogled izgleda kot Bryan Adams. Bobnar Robert Mailhouse pač je, je znana filmska in televizijska faca, medtem ko je basist nekam podoben tistemu, ki ga poznamo iz blockbusterskega serijala Matrix. In res je on. Trio Keanu Reevesa (tako se lahko sporazumevamo z najmanjšim pomenskim šumom) deluje simpatično. Song, ki napoveduje četrto songovsko zbirko ekipe, ki je delovala do leta 1994, ni škodljiva, kaj posebnega pa tudi ne. Marsikdo v preteklosti se je s podobnimi paravani, kot jih razprostre All In Now, soočil bolje, desetine pa je takih, ki so celo zasloveli, a so bili še manj prepričljivi. Poza je dobra. Naj se špila.