The Chemical Brothers v Zagrebu: 30 let mogočnih melodij in debelih ritmov

Trideset let in devet albumov kasneje se zdi, da sta The Chemical Brothers (še vedno) v svojem najboljšem mogočem zagonu. Po didžejevskih začetkih in miksanju pesmi zasedbe This Mortal Coil Song to the siren na prvem albumu Exit Planet Dust (1995), sta Tim Rowlands in Ed Simons resneje na sceno udarila z drugim albumom Dig Your Own Hole, dve leti kasneje, ko je plesnim navdušencem v ušesih odmevala Block Rockin' Beats. Pri pesmi Setting Sun pa jima je na pomoč priskočil celo Noel Gallagher, ki mu je bil všeč njun prvenec.

Tima in Eda smo se leta 2011 nadejali celo v ljubljanskih Stožicah, kar pa se ni uresničilo, bržčas zaradi porazno slabe predprodaje vstopnic, kar pa ni ustavilo številnih Slovencev, ki so obiskali tokratni koncert v zagrebškem Domu sportova. Sam sem zasedbo prvič v živo doživel poleti leta 2005, ko sta v okviru dogodka Isle of MTV na velikem trgu enotnosti v Trstu bila osrednje ime, pred njima pa so bili še Garbage in Snoop Dogg. Že takrat, ko se je na trgu zbralo okoli 50 tisoč ljudi, se nisem mogel načuditi debelim ritmom in zapeljivim melodijam pionirjev elektronskega big beata. Koncert, ki si ga zapomniš.

Zato je bilo vznemirjenje tokrat, ko sta se oglasila pri naših sosedih v zagrebškem Domu sportova, še toliko večje. Ob napovedanih enaindvajsetih in pol smo lahko zaslišali uvodno Tomorrow Never Knows, sicer pesem Beatlesov, a v izvedbi Juniorja Parkerja. Kmalu zatem pa sta Ed in Tim s pesmijo Go s prejšnjega albuma Born in the Echoes udarila na polno. Krepko zadimljeno prizorišče so presekale vrhunske projekcijske animacije, prava paša za oči, ušesne bobniče pa so zapolnili debeli basi in virtuozne melodije izpod njunih prstov in razkošne elektronske mašinerije njunega zvočnega laboratorija.

Impresivne plesne koreografije pri pesmi Free Yourself, bizarni teater mask pri MAH, inventivna uporaba pesmi Temptation zasedbe New Order ter vizualno-plesna ekstaza s konfeti vred ob pesmi Got to keep on je marsikoga tudi brez dodatnih "kemičnih spodbud" poslala v neumorno poplesavanje. Laserska ekstravaganca v zelenem nas je spomnila, da plesni favorit Hey Boy Hey Girl tudi po dvajsetih letih ostaja še kako svež in aktualen. Po novih pesmih z zadnjega albuma Eve Of Destruction in No Geography je marsikoga vrglo naravnost v filme tipa Vojne zvezd ali Tron, za vse tiste manj poučene pa kasneje seveda niso izostale njune klasične skladbe Setting Sun, Galvanize in kajpak Block Rockin' Beats.

S čimer pa po uri in pol še ni bilo konec. Sledil je dodatek, čeprav so nekateri dvorano zapustili že po uradnem delu. The Chemical Brothers sta nedvomno vrhunska arhitetka elektronskih zvokov, med katere sta sposobna umestiti tako glasbene klasike, večinoma pa svoje zvočne domislice, ki sta jih tekom treh desetletij prignala do popolnosti.

O tem, da posedujeta popovsko privlačnost, ni dvoma, kar pomeni, da sta privlačna tudi splošnemu občinstvu, ki ni nujno omejeno strogo na konzumiranje elektronske glasbe. Všeč sta celo Recyclemanu (nekoč poznan kot Ali En), ki je norel v prvi vrsti, sicer pa sta mojstra plesnih podijev brez dvoma postregla s koncertom, ki ga bo marsikdo pomnil in ga hranil v posebnem spominu. Vsak njun koncert se vtisne v spomin, saj postreže z vsem, kar mora imeti dober koncertni žur, v vseh mogočih pogledih.

Zvok je s svojo primerno jakostjo dajal vedeti, da smo na vrhunskem elektronskem dogodku, kjer se basi začutijo v drobovju, hkrati pa si ušes ni treba zatiskati ali vanje tlačiti čepkov ali kar je pri roki. Elektronski udar, ki je ravno prav repetitiven, da ne postane enoličen, tako brez težav ponese v plesne višave ali pa sproži endorfine sreče, da se zavemo, da smo doživeli nekaj pristno navdušujočega in hkrati prijetno vznemirljivega. Nekaj, o čemer bomo razmišljali in se tem občutkom predajali še nekaj dni po koncertu. The Chemical Brothers sta enostavno vrhunska, doživeti pa bi ju moral vsak resnejši ljubitelj dobre godbe, ne glede na lastni glasbeni okus. Sedi, pet!