The Cure: Hvala, bilo je preklemano lepo, se vidimo vnovič!

Mesto romanja, kar je ta večer skozi megličasto pokrajino reke Save bila zagrebška Arena, kamor so se zgrinjale trume (večinoma) črno oblečene oboževalske baze. Med njimi je prevladovalo domače občinstvo, med katerim so si jih nekateri zagotovo že ogledali leta 2019 na INmusic festivalu, a prvi samostojni koncert The Cure je bil zagotovo nekaj, česar nis(m)o hoteli zamuditi tudi številni slovenski oboževalci, saj je bilo moč na parkirišču pred dvorano opaziti trumo naših avtobusov in osebnih vozil.

Arena je tako počasi skozi številne hodnike in nadstropja, kjer so prodajali tudi majice, kape in ostalo "uradno robo" po sploh ne zasoljenih cenah, zbrala okoli enajst tisoč duš, ki so s točno določenim namenom prišle na tokratni koncert. Tisti največji fanatiki, zagrizenci ter oboževalke, ki so dale nase najlepše črno čipke, prosojne majice, črno usnje in popoln make-up, ki je lahko pariral samemu Robertu Smithu na odru, so se najbolj potrudili in že ob 18. uri, ko so se odprla vrata prizorišča, pohiteli in tekli v prvo vrsto "fan pita", kjer so imeli nekateri s seboj tudi zastave, ob seveda pripadajočih majicah svoje najljubše zasedbe.

Da imajo britanski rockerji The Cure, ki so od leta 2019 tudi v Dvorani slavnih rock'n'rolla v Clevelandu, nekako primerne naslednike v mlajših vrstah, so tokrat na turnejo vzeli škotsko post-punk/indie rock zasedbo The Twilight Sad, ki je do zdaj izdala pet albumov. Njihov kitarski zvok včasih preseka celo harmonika, kar spodobno zaokroži močan škotski naglas pevca Jamesa Grahama. In čeprav jih kritiki opisujejo kot "večno nesrečne", so jih oboževalci The Cure lepo sprejeli ob bok njihovega tričetrturnega nastopa.

Nekaj minut kasneje od napovedanih petnajst minut čez dvajseto uro pa smo že lahko zaslišali zvoke, ki so dali vedeti, da sledi trenutek, ko se ugasnejo luči, posnetek se ustavi, prizorišče pa preplavijo navdušeni kriki. Prvi je na oder prišel bobnar Jason Cooper s svojo bujno blond pričesko, ki se je ne bi sramoval niti David Bowie, po bujnosti pa zdaj bržčas premaga celo najbolj prepoznavnega nekdanjega bobnarja Borisa Williamsa, ki ga je Jason že "premagal" po letih igranja v skupini. Oder so zavzeli še basist Simon Gallup, ki svojih 62 let uspešno skriva z mladostno rockabilly pričesko in temu ustrezno Iron Maiden majico ter usnjeno jakno in škornji, nekdanji sodelavec Davida Bowieja v zasedbi Tin Machine, kitarist Reeves Gabrels, klaviaturist Roger O'Donnell ter znova po letu 2005 v njihovih vrstah Perry Bamonte, ki pomaga na kitarah in sintih.

A glavni akter je kajpak 63-letni Robert Smith, nezgrešljiva pojava, brez dvoma rock ikona, ki je post panku s svojimi pesmimi dal tipični zvok, ki ga lahko opišemo samo kot "kjurovski", goth navdušencem pa ikonični videz, ki ga je bilo nemogoče zgrešiti. Bujni, po pankovsko razcefrani naglavni grivi je dodal vražje črn make-up okoli oči ter razmazano rdečo šminko, ki so jo in jo še vedno posnema na milijone oboževalcev po vsem svetu. In če so se nekateri morda taki pojavljali na njihovih koncertih pred desetletji, v mlajših letih, to danes morda počnejo njihovi otroci, ki so v ravno pravšnjih letih, daj jih to zanima, staršem pa se lahko ob vsem tem samo nostalgično smeji, ko se morda spominjajo svojih najstniških let.

Smith se je tako pred samim začetkom ob prihodu na oder prišel priklonit in pokazat na vse strani, kar je srčna gesta in seveda trenutki ekstaze za tiste, ki ga lahko začutijo v prvih vrstah, ko pred njimi stoji njihov glasbeni idol, ki se zaveda obojestranskega medsebojnega spoštovanja. Vsa namigovanja o Robertovem videzu, dejstvu, da se je postaral, da ni več tak, kot ga ima morda kdo v spominu iz ikoničnih videospotov, pa so se razblinila, ko je začel peti, saj je njegov glas v vrhunski formi, prav tako vsak član posebej, s prav tako vrhunsko zvočno sliko za povrhu.

Koncerte na tej turneji začenjajo s pesmijo Alone s prihajajočega albuma Songs of a Lost World, ki je epsko nežna uvertura v najbolj pričakovani nastop tega leta. Nastope spremljajo čudovite projekcije v ozadju, čistoča in kvaliteta zvoka pa naravnost razvajata ušesa. Pictures of You in Closedown sta močna aduta z najbolj hvaljenega albuma Disintegration, ki jo je presekala A Night Like This, ko smo se lahko samo zamislili nad veličastnostjo, ki so nam jo ta večer pripravili The Cure, takoj zatem pa udarili s čudovito odo ljubezni Lovesong, ki jo je Smith napisal za svojo srednješolko ljubezen Mary, s katero je poročen od leta 1988.

Nova pesem And Nothing Is Forever je obetajoča noviteta, Cold pa spomni na hladno genialnost albuma Pornography, s katerega na tej turneji po koščkih igrajo večino pesmi. Apokaliptične Burn se morda kdo spomni iz filma Vran (The Crow) s pokojnim Brandonom Leejem, The Hungry Ghost pa je z zadnjega studijskega albuma 4:13 Dream iz leta 2008. Push je kitarski favorit z albuma The Head on the Door, ki so ga hitro prelili v Play For Today, ki nas je z naslednjo, A Forest, prestavila v leto 1980. Zelena barva dreves se je čudovito zlila z Gallupovim basiranjem ter Smithovim soliranjem, kar je bil, kot je običajno, eden koncertnih vrhuncev epske pesmi iz njihovega bogatega kataloga.

Zanimivo je bilo opazovati zaprte oči in nežne nasmeške predvsem oboževalk, ki so uživale ob pesmi The Last Day of Summer, nekatere so vse skupaj snemale kar iz prve vrste. Poletno romantiko pa je prekinila eksplozivna Shake Dog Shake, prva pesem z albuma The Top, ko so ozadje prekrile tresoče projekcije silhuet članov skupine. Za konec uradnega dela smo dobili še epsko From the Edge of the Deep Green Sea ter apokaliptično noviteto Endsong.

V prvem dodatku so izvedli novo skladbo I Can Never Say Goodbye, pesem o pokojnem bratu, ki ga je Smith izgubil v času korone, v kateri pravi "nekaj hudobnega prihaja sem, da bi ukradlo življenje mojega brata". Za pevcem je zelo težko obdobje, saj je v preteklih letih izgubil tako mamo kot očeta, kar bomo lahko zagotovo občutili tudi na novem albumu, ki ga že vsi vroče pričakujemo. Want z albuma Wild Mood Swings je nežna kitarska eksplozija, Prayers For Rain pa zlovešča viža, ki je napovedala še bolj zloveščo One Hundred Years, s projekcijami vojnih grozot za povrhu.

Po ponovnem odhodu z odra in drugem dodatku pa so prišli na vrsto vsi tisti, ki so čakali venček najbolj splošno poznanih pesmi iz njihovega bogatega diskografskega opusa. Lullaby je favorit, ki ga spopulariziral videospot Tima Popa, o pajku, ki pomalica Roberta za večerjo, The Walk je zgodnja pop poskočnica, ko sta bila v zasedbi zgolj Robert in nekdanji član Lol Tolhurst. Vsi tisti, ki so čakali na Friday I'm In Love, so prišli na svoj račun šele po dveh urah in dvajsetih minutah, dejstvo pa je bilo, da je bila to pesem, ki jo je napolnjena dvorana najbolje poznala, kar se je poznalo tudi pri navdušenem odzivu. Za sam konec pa še dvojni dvojček Close To Me ter In Between Days in Just Like Heaven ter mladostniško poskočna Boys Don't Cry.

Debeli dve uri in pol. Sedemindvajset pesmi. "Hvala, bilo je preklemano lepo, se vidimo vnovič!" je za konec navdušeno v mikrofon dahnil Smith. Pravzaprav ni kaj dodati. "Ultra" oboževalci so na Facebooku že zapisali, da je bil koncert praktično popoln. In ne bo jih težko razumeti, če si bodo nekateri izmed njih ogledali še kak koncert ali dva na tej turneji ter slišali še nekaj drugih njihovih pesmi, ki jih zasedba za vsak nastop prilagodi in spreminja. Vrhunsko, noro, nepozabno. Čista desetka!