The Stranglers: Kdo se smeji zadnji?

Prvotno sem prišel v orbito skupine že leta 1995, ko je bila skupinaSmalltown Heroes, v kateri sem takrat igral, posebna gostja na turneji po Veliki Britaniji. Je bilo že tako, da smo se dovolj dobro razumeli, da so nas ponovno povabili na turnejo, dve leti kasneje po Evropi, v imenu njihovega albuma Written in Red. Z njimi smo igrali koncerte na Nizozemskem in v Nemčiji in zdelo se je, da se med seboj ne razumejo preveč dobro, saj je vladala napetost. Tri leta pozneje me je poklical skupni prijatelj in rekel, da iščejo kitarista, da se me spomnijo s turnej, če bi me zanimalo. Moja skupina se je takrat že razšla, zato sem si mislil, zakaj pa ne? Šel sem v London, opravil avdicijo, takoj dobil službo in deset dni kasneje smo že šli na turnejo. Zelo srečen dan!

No, v skupini sem vsega skupaj že 25 let, zato so spomini nekoliko megleni, vendar me to niti najmanj ni prestrašilo. Cornwella takrat že zdavnaj ni bilo. Odšel je leta 1990 in pred mojim prihodom so brez njega odlično preživeli desetletje. Danes o tem sploh ne razglabljam ali razmišljam, saj The Stranglers obstajajo veliko dlje brez njega kot so z njim.

Ko sem se jim pridružil, so tako ali tako imeli še enega pevca, jaz sm prvih šest let samo stal ob strani in igral kitaro, šele nato sem šel pred mikrofon. To je bila dobra priložnost zame, da se učim in spoznam, kako skupina deluje in kakšni ljudje pravzaprav so. Ko sem leta 2006 postal pevec, je bilo v skupini veliko napetosti in olajšanje je bilo, ko smo se znebili vsega pritiska in spet bili samo skupina. Prvih nekaj mesecev petja je bila zagotovo krivulja učenja in če sem iskren, nisem bil tako dober, kar je bil zagotovo posebne vrste pritisk. Vedno sem se videl predvsem v vlogi kitarista, v pevca pa sem se moral postopoma razviti. A na koncu mi je uspelo.

The Stranglers so zdaj institucija. Petdeset let je zelo dolgo obdobje za bend in ko pomislim na vse, kar smo počeli v mojem času, kmalu ugotovim, da so oni počeli vse to že veliko prej, ko sem se jim pridružil. Zares osupljivo.

Menim, da so si ljudje vedno sami izoblikovali mnenje o glasbi. Glasbeni tisk, kakršen je bil takrat, je bil preveč vpliven in čeprav so resnično dobri in spoštovani glasbeni novinarji tistega časa običajno vedno imeli kaj konstruktivnega in zanimivega za povedati, so lahko tudi narekovali in s svojimi mnenji resnično naredili bend velik. Obstaja veliko skupin iz tistega časa in pozneje, ki si po mojem mnenju niso zaslužile pohvale in priznanja, ki so ga dosegle. Do tja jih je pripeljal nek aroganten glasbenik. The Stranglers so vse to tako ali tako ignorirali. Preprosto so naredili, kar so naredili. In še vedno to počnemo. In kdo se smeji zadnji?

Tehnologija ni vedno dobra stvar, mar ne? Doma imam snemalni studio, ki je računalniško podprt, vendar moram še vedno vse igrati in odpeti sam. Sem glasbenik. To počnem. To je pravi glasbenik. Tudi didžeji niso glasbeniki. Res me jezi, ko vidim, da jih tako imenujejo. Človeški cilj je vedno odvzeti delo in trud, da bi si olajšali življenje. Na vseh področjih življenja. Toda to, kar počnemo, je glasbena ustvarjalnost in za to ni nadomestila. Slikar ali kipar vse naredita sama. To je umetnost in v umetnosti ni bližnjic. Ali vsaj jih ne bi smelo biti. Cenim, da ima tehnologija svoje mesto v tem, kar počnemo, ampak v trenutku, ko ga bo popolnoma prevzela, bomo obsojeni na propad. Prišlo bo do negativnega odziva, zagotovo. Ne moreš ves čas zavajati vseh ljudi.

Izguba Davea je bila grozna izkušnja, ki je ne bom nikoli pozabil. Še vedno boli, da smo ga izgubili, in zJJ-jem se o tem še vedno ne pogovarjava rada. Čeprav Daveov duh ni nikoli daleč od nas. Zdaj imamo fantastičnega klaviaturista, ki je velik Daveov oboževalec in je zelo spoštljiv ter zvest Daveovim klaviaturnim delom in zapuščini. The Stranglers so bili vedno skupina, ki jo vodijo klaviature, in čeprav rad dajem svoj pečat na kitari, bomo vedno po svoje klaviaturistična skupina. A z močjo in zobmi! Pesmi pišem s kitaro, zato bo očitno prisoten določen element, vendar vedno pomislim, kaj bi igral Dave in kaj bo zdaj naredil Toby Hounsham, naš novi klaviaturist.

Vedno sem govoril, da je v prvi vrsti pomembna trajna kakovost pesmi. Gre za glasbo, tako je in tako vedno bo. Okoli skupine lahko obstajajo ikone, miti, legende in zgodbe, nekatere so resnične, večina pa ne. A če glasba ni dobra, vsaj kar se mene tiče, nimate ničesar.

To je zelo dobro vprašanje in mislim, da ste si že deloma odgovorili! (smeh) Nepredvidljivost nam je vedno dobro služila in ko na radiu slišite pesem skupine The Stranglers, pa naj bo to hitra punk pesem, pop pesem ali celo nežna, skoraj baladna pesem, veste, da so to The Stranglers. Imamo identiteto, ki je ni mogoče zanikati. In zato smo še vedno tukaj. Nihče ne zveni kot The Stranglers. Toliko skupin slišiš na radiu ali kjerkoli drugje in si misliš: "kdo je to?" Pri nas vedno veš.

Vedno je nekaj za povedati ... Včasih ni treba niti preveč iskati, da bi to našli. Enostavno je pisati pesmi o grenkobi, jezi, obžalovanju, ljubezni in sovraštvu. Pravi trik je, da vidiš med vrsticami. Vem, da se to ne zdi smiselno. Ampak vem, kaj mislim! Težko je opisati. Nekaj, kar vidiš, slišiš ali prebereš, bo nate močno vplivalo in si misliš, o tem moram napisati pesem. Ko to počneš, te ne skrbi preveč, ali bo to kdo slišal ali ne. Samo iz tebe mora priti. Če je komu všeč, okej, če pa ne, pa tudi prav.

Ah, tako lepo je igrati svojo glasbo v tako lepem okolju. To je resnična čast in privilegij, in nikoli ne pozabimo, kakšno srečo pravzaprav imamo. Dandanes ničesar ne jemljemo za samoumevno.

Vsi ti koncerti, ki jih omenjate, so bili pred mojim časom v skupini, a moji prvi koncerti s skupino so bili na Kosovu in v Makedoniji leta 2000. Nazadnje smo igrali v Beogradu leta 2018, leta 2019 pa v čudoviti trdnjavi sv. Mihaela v Šibeniku, kar je bilo popolnoma osupljivo, zato se zelo veselimo vrnitve.