Thomas March: Niso še vse najlepše pesmi napisane

Tomaž Marič se je že več let nazaj odločil, da radiologija ni zanj, zato si je ustvaril kariero v turizmu, ves čas pa ga je vleklo v glasbene vode. Ustvaril je glasbo za dokumentarna filma, oglase, več ur pa lahko prebije tudi ob ustvarjanju video vsebin. Ko pobrskate po glasbeni knjižnici, pod imenom Thomas March najdete med drugim pesmi Neviden (Ali veš, da me ljubiš?), ki je nastala v sodelovanju z Batista Cadillac, Moje napake, ki jo je ustvaril z Martinom Martianom, Kam, da dam (Povej mi stvari), pri kateri je sodeloval z Domnom Donom Holcem in zadnja v nizu Lublana, pri kateri je prvič sodeloval z raperjem Blagusom. Na vprašanje, kdaj bo za mikrofon znova stopil sam, obljubi, da že zelo kmalu, morda pa se kdaj zgodi, da bo celo izdal album. 

Za teboj je že 25 videosinglov, ki so sčasoma več ali manj vsi postali uspešnice. Kako se je začela tvoja glasbena pot?

Najverjetneje se je vse skupaj začelo prav z glasbo. Že v otroštvu sem igral kitaro in saksofon, ko so drugi igrali nogomet, pa sem sam poslušal glasbo. Že od majhnih nog sem bil povezan z glasbo, bil sem tudi v pevskem zboru. Sosedje so imeli band in sem se jim priključil. Takrat me je prevzel ta občutek, ko se ustvarja, vadi, igra in nastajajo nove stvari. Ko v roke vzameš kitaro in iz nič nastane nekaj. Ko sem začel študirati, sem za nekaj let opustil redno igranje, sem pa v prostem času še vedno igral kitaro. V nekem trenutku pa sem si rekel, da je nič plus nič nič in je nekaj treba narediti. Iz tega je pred več kot 10 leti nastala pesem So Lonely. Takrat sem ugotovil, da še bolj uživam, ko je pesem izdana in zanjo narediš še videospot – ker vse videe delam sam – saj se mi zdi, da gre to z roko v roki v svetu, v katerem živimo. Mogoče to izhaja iz tega, ker sem nenazadnje otrok MTV-ja. Ko sem naredil še video za svojo glasbo, se je pojavilo zadovoljstvo in spoznal sem, kako uživam v tem. To sem potem objavil na YouTubu. Za tem sem poklical drugo skupino ljudi, s katero smo naredili drugo pesem in tudi to sem objavil. Ko sem imel že tri ali štiri pesmi objavljene, sem se slišal na Valu 202. Ker so mi govorili, da dobro delam, sem nadaljeval in zdaj je to moj glavni hobi in nek pobeg iz vsakdanjosti. Glasba so moje noči. Ta vonj, občutek, druženje z glasbeniki, debate ... To je popolnoma drug svet. Zato še vedno vztrajam, da vsako novo pesem delam z drugo ekipo. Včasih se zamenja samo kitarist, spet drugič je popolnoma drugačna zasedba. Ta svet, ko se srečujemo in iz ničle nastane nekaj, to je fenomenalno. Kaj se zgodi po tem, je vseeno, pomembno je, da se dogaja. Trenutek, ko muzika nastaja, je tisti, ki je lep.

To je bistvo?

Ja, to je bistvo. In potem še video. Da iz neke zamisli, ki jo imaš v glavi, na koncu nekaj nastane. Ko si na koncu z videnim zadovoljen, to izdaš, potem pa obrneš novo stran v knjigi. To je čas za novi projekt. Takrat spet razmišljam o tem, koga bom poklical k sodelovanju, kdaj se dobimo in vse se začne od začetka. Prvi rifi na kitari, melodija na klavirju. Nekaj začne nastajati, razmišljaš o refrenu ... Ta gradnja je čarovnija.

Kako pa izbiraš projekte in glasbenike, s katerimi boš sodeloval?

Čisto po občutku. Izbiram sam in včasih se zgodi, da delamo štiri naenkrat. Potem tri opustiš in se posvetiš samo tistemu, za katerega vidiš, da je super. Ta te celega prevzame. Takrat delaš vse samo za tisti en projekt, ki ga želiš pripeljati do konca. Včasih na škodo drugih treh, ki izginejo za vedno, pa bi mogoče bil kateri boljši od tistega, ki si ga izbral. Ampak delam po občutku, ki ga v tistem trenutku čutim in mislim, da se mora tisto nadaljevati. Na enak način izbiram glasbenike. Vse poteka sproti. Pesem je najprej kot skica in šele na koncu je slika z barvami. Ko v glasbi narišeš skico, na primer da sta samo kitara in vokal, še ne veš, kaj vse bo še sledilo. Nekega večera potem zaslišiš trobento ali pa saksofon in takrat pomisliš na nekoga, ki igra ta inštrument in ga pokličeš. Na ta način sem spoznal en kup slovenskih glasbenikov.

Skica je torej tvoja?

Ja, tako je. Skica je moja. Včasih se zgodi, da jo narišem, pa mi nekdo drug reče, da na njej nekaj manjka. Takrat je mogoče skica že drugačna, ampak risati jo začnem jaz. Potem nekdo prinese besedilo ali pa kdo predlaga, da bi bilo bolje, če bi iz tega nastal elektro komad in ne rock. Pri tem se dam voditi oziroma poslušam predloge drugih. Še vedno se mi zdi, da več glav več ve, oziroma v glasbi več ušes boljše sliši.

Pišeš tudi besedila?

Ja, za večino svojih pesmi. Ampak vse nekako nastaja v ekipi. Pride pevka, ki pravi, da ji je refren preveč osladen in poskusiva speljati v drugo smer. Ker jaz zelo malo pojem, se mi zdi vseeno pomembno, da pevec, ki poje besedilo, to tudi začuti. Po navadi vse nastaja v kolektivu. Enako je s kitaristom. Vodiš ga, kaj naj zaigra, ko pa sam poda drugačen predlog in se ti zdi njegov boljši, ga sprejmem. Skica je moja, končen izdelek pa je vedno delo celotne ekipe.

Imaš na začetku projekta zastavljen časovni okvir ali se ne omejuješ pri tem?

Moraš imeti časovni okvir, ker če ga ni, sem ugotovil, da se nič ne konča. Brez rokov je neskončnost. Ko nekaj začnem, se mi ne sanja, kdaj se bo končalo, ampak v nekem trenutku pride čas, ko si določiš rok za dokončanje projekta. Če ne, nastane Sagrada Familia. Lahko vedno gradiš, dograjuješ, dodajaš vokale, boben rabi dva udarca na činelo in ne tri ... Zato moraš imeti v življenju, ne glede na to, kaj delaš, nek rok, enako je v glasbi, da stvar zaključiš.

Kako pa dobiš idejo za skico? Od kod črpaš navdih za nove projekte?

Ideja je vsako sekundo druga. V tem ni nikoli problem, problem je dokončati. Poznam cel kup glasbenikov, ki imajo briljantne ideje, ampak niti ene niso dokončali. Idej je neskončno, problem je, ko to delaš, ker to traja dneve in dneve oziroma noči. Idej je neskončno, izbrati, katera je prava, je težje. Tega sicer nikoli ne veš, zato se za eno odločiš po občutku. Verjetno, če si žalosten in imaš pet idej, boš delal tisto, ki te v tistem trenutku dopolnjuje. Enako je, če si vesel. Ideja in ti gresta skupaj z roko v roki skozi proces. Malo se ona vsili, malo pa ti njo vzameš. Tako si to predstavljam.

Ti torej ne spadaš v skupino glasbenikov, ki imajo težave, ker nimajo idej.

Ne, ne, idej imam še preveč. Doma imam verjetno še čez sto skic, vsaka pa je nastajala dva dni. To niso tri sekunde dela. Te so že narisane in čakajo. Žal sem že dvakrat izgubil tudi diske, na katerih so bile ideje, ampak takšno je življenje. Delaš tisto, kar imaš.

Trenutno imaš torej sto skic, prišlo jih bo še sto novih. Pogledaš kdaj za nazaj, kaj že imaš, ali greš samo naprej in delaš nove stvari?

Včasih pride dan, ko pogledam za nazaj. Ampak to je redko, mogoče enkrat na leto, ko se usedem za računalnik in preposlušam vse za nazaj. Lahko ti kakšna stara skica da idejo za zdajšnjo. Včasih vidiš, da je nekaj bilo super, pa si na to pozabil, ampak ni več aktualno. Glasba mora biti zeitgeist trenutka. Če bi nekdo izdal pesmi, ki jih je napisal v osnovni šoli, mogoče so sicer bile takrat super, ampak čas je drug. Mogoče bo kdaj čas za izdajo starih pesmi, mogoče ne, ampak greš sproti z njim. Od starih se dosti naučiš, tudi kaj vzameš in združiš v to idejo, ki jo delaš. Če bi si želel vse svoje dokončati, pa bi trajalo nekaj let.

Kako pa pride do sodelovanja z raznimi glasbeniki, s katerimi delaš? Kako se odločiš za točno določenega posameznika oziroma skupino? Sodeloval si že z mnogimi.

V svoji glavi slišiš vokal in si predstavljaš, kdo v Sloveniji, bi to lahko zapel. Če je to pesem, pri kateri slišiš Batista Cadillac, verjetno ne kličeš nekoga, ki glasovno temu ne ustreza. Pesem sama prosi pevca in glasbenike. In ko vidiš, kaj rabiš, pokličeš glasbenike.

Četudi jih ne poznaš?

Ja, seveda. Na začetku nisem poznal skoraj nikogar. Pokličeš, razložiš, kaj delaš in ali ga zanima sodelovanje. Več kot ne, ti ne more reči. Mislil sem, da se bo po prvi in drugi pesmi to končalo, ampak imam srečo, da kogar koli pokličem, tudi od prvih projektov, se z veseljem odzove. Zdi se mi, da se z nikomer nisem razšel.

Je že kdo kdaj zavrnil sodelovanje s teboj?

Tudi. Včasih kdo nima časa ali pa mu glasba ni všeč. Ampak tudi to je v redu, saj je samo ne. Kličeš naprej ali pa kontaktiraš prek družbenih omrežij. Včasih kdo sploh ne odgovori, pa greš naprej.

Kako nastane uspešnica?

Za to pa nisem pravi naslov.

Tvoje pesmi so bile in so še med najbolj predvajanimi na radijih. To jih gotovo uvršča med uspešnice.

Mogoče bi bila teorija uspešnice to, da je všeč večji skupini ljudi ali da se večkrat vrti ali pa od nje zaslužiš denar. Od tega nimam kaj veliko v nobenem pogledu. Po mojem mnenju mora biti to dobra muzika. To je predpogoj za vse. Mora biti tebi všeč.

Ko greš v nek projekt, razmišljaš o tem, da bi pesem slišalo čim več ljudi, ali se s tem sploh ne obremenjuješ?

Ko kuhaš za druge ljudi, si želiš, da bi jim bila tvoja jed všeč. Velikokrat je tako, da mogoče kdo drug, s katerim delam, vidi, da bo uspešnica, jaz pa tega ne vem. Meni se zdijo vse uspešnice, ko jih delam. Ker je to uspešnica za mene.

Tudi videospotov se lotiš sam. Kako to?

V tem uživam. Ko sem izdal prvo pesem, sem jo dal na YouTube, a nisem še stisnil gumba 'Objavi', ker mi je nekaj manjkalo. Pesem nekoga nagovarja, to pa je bil samo avdio nagovor. Sicer je globoko čustveno, pomembna pa je tudi vizualna komunikacija. Zato se mi pesem ni zdela dokončana, dokler ni dobila še grafične podobe. Tudi z videom poveš še eno zgodbo, kar mi je zares super delati. V užitek mi je. Pri glasbi je podobno, ampak pri videu je to nezavedanje časa, ko ga delam, še bolj izrazito. Oboje je ustvarjanje, ko iz nič nekaj nastane. Delaš iz sebe nekaj, kar misliš, da je prav.

Te kot umetnika zaboli dejstvo, da v Sloveniji nimamo nekih kanalov, kjer bi lahko več ljudi videlo tudi vizualno podobo, torej videospote, ki spremljajo glasbo?

Imamo velik problem, zame še niti ne, ker res uživam v tem, kar delam, ne glede na odziv. Seveda bolj uživaš, če je odziv, kot če ga ni, ne bom lagal. Velik problem je predvsem za tiste, ki vlagajo vse, kar imajo, v to. Vsem je jasno, da smo majhen trg. Če bi 20 najuspešnejših slovenskih skupin postavili na primer v Italijo oziroma v državo, ki ima desetkrat več prebivalcev, je drugače. V umetnosti se problem naše majhnosti zagotovo kaže. Ne glede, kakšna voda je, se moraš v njej naučiti plavati.

Imaš svoj studio. Je to plus ali minus, saj tam preživiš veliko časa?

To je bolj glasbeni atelje in je najboljše na svetu. Sem imel na obisku enega Novozelandca, ki mi je rekel, da ima pri njih vsak moški 'man's cave', torej prostor, kamor se lahko umakneš. In to je zame moj atelje, ker studio ima določene zahteve, čeprav tudi to deluje kot studio, ker v njem dejansko snemamo. To je ena najboljših stvari, ki so se mi zgodile v življenju. Lahko sem hkrati čisto drugje, a sem še vedno doma.

Kaj poslušaš ti, Tomaž Marič, v prostem času, ko ne ustvarjaš. Kaj je tvoja muzika?

Vse. Radio. Zbiral sem plošče in klasika iz otroštva se me še vedno drži. Beatli, Stonesi, Peppersi. Srečo imam, da se družim z glasbeniki, tako da običajno kdo pride s čim novim, kar je slišal. Nikoli se takoj ne usedemo za inštrumente in začnemo igrati. Začne se z uro debate o tem, kaj je kdo poslušal, kaj je novega izšlo. Drug drugemu širimo glasbeno obzorje. Delo z glasbeniki je privilegij in je bistvo pogovora, druženja. Dolgo časa sem poslušal progresivo, ampak svet gre naprej, vse najlepše pesmi pa še niso napisane. Vedno je nekaj novega, s tem pretokom glasbenikov pa dobiš vpogled v nove stvari. Včasih je bilo težko dobiti ploščo, zdaj pa je v morju glasbe, ki je na svetu, težko najti nekaj, kar ti je všeč. Gre za izmenjavo.

Tvoj zadnji singel je izšel nedavno.

Lublana. Največkrat sem bil jaz tisti, ki je k sodelovanju vabil druge, potem pa se je začelo dogajati, da so tudi mene poiskali. Nekaj mojih projektov je takšnih, da je nekdo drug dal pobudo. Na primer zadnji projekti Domna Dona Holca so bili takšni, da je on prišel k meni in sem ga z veseljem posnel, so pa to popolnoma njegovi projekti. Včasih pa se zgodi, da na začetku ni moj projekt, ampak skozi proces to postane. Tako je bilo tudi z Lublano. Družinski prijatelj Benjamin mi je rekel, da njegov sosed rapa in si želi spoznati nekoga, kot si ti. To je bilo v času korone, ko smo bili doma. Kljub temu, da si pri takih poznanstvih vedno skeptičen, sem mu rekel, naj pride. Blaž je tekste pisal že kot srednješolec in na začetku sva delala zanj tri pesmi. Dal mi je proste roke za glasbo, v eni pa sem to glasbo zares začutil. Tako je nastala Lublana. To je moja glasba na njegov tekst, ki sva ga malo skupaj pomladila. Mogoče je ena izmed stvari, kako nastane hit, tudi ta, da večkrat nekaj slišiš. Ko sva to delala, sem s tem hodil spat in s tem v ušesu vstal. Na koncu sem vanjo dal veliko več sebe, kot sem na začetku mislil, da bom. Tako je nastala v osnovi Blaževa, na koncu pa skupna pesem Lublana. Je malo izjema pri nastajanju, ampak je bil drugačen čas. Potem je bilo treba vse skupaj še zapakirati z videospotom, ki se mi zdi nujen. Pesem govori o Ljubljani pred 20 ali 30 leti, zato sva ga opremila z arhivskimi posnetki Ljubljane. Vse se je izšlo.

Daš pred izidom pesem še komu v posluh? Imaš drugo uho?

Ja, vedno. Imam 10 ušes. Vsem tistim, ki pridejo v studio. Poskušam jih ne siliti v poslušanje, ker ne maram posilstva z muziko. Običajno počakam, če mi kdo reče, če mu pokažem, kaj delam, potem skromno z veseljem pokažem. Vsakega mnenja pač ne smeš upoštevati, je pa zelo pomembno, če ti mnenje poda nekdo, ki ga ceniš. Do določene mere potem to upoštevaš, vsega pa ne moreš, ker potem ni več tvoje. Pevka Vesna Potokar je sicer tista, ki z menoj sodeluje že od začetka, in jo izkoristim tudi v ta namen. Glavno uho pa je seveda žena, ki je zadovoljna.

Nehvaležno vprašanje: Kaj je tvoj najljubši projekt?

Vedno zadnji. Trenutno Lublana. Ko pa poslušam za nazaj, pa tisti, kjer se ustavim pri poslušanju. Stojim za tistim, kar izdam. Cilj moje muzike zame osebno je to, da sem sam popolnoma zadovoljen. Da ko bom čez 20 let to ponovno poslušal, bom sam sebi še vedno rekel, da je dobra pesem. Tako dolgo vztrajam. Gre za nenehno poslušanje malenkosti, za katere nekateri mislijo, da smo glasbeniki zmešani, ker poslušamo eno sekundo v pesmi stokrat, ker delaš prehod. V tem si zjutraj, ko umivaš zobe, ko ješ kosilo ... Zadnji projekt je tisti, ki ga intenzivno delaš. Želim, da je dober, zato mi je zadnji vedno najboljši.

Kaj pa pripravljaš za naprej?

Zdaj sem imel eno obdobje videospotov, delal sem projekte za druge. Tudi Lublana je bila takšna, saj je bil Blaž tisti pobudnik. Vlado Kreslin me je povabil k sodelovanju za videe, kar je bilo veliko dela in to delam z veseljem ter s ponosom. Zdaj se je vse to zaključilo, zato je spet čas zame in komaj čakam, da se lotim. Načrt je muzika naprej. Ne preveč, ampak toliko, kot bom začutil. Res si vzamem čas in vsaka pesem nastaja dolgo časa. Ko si zadovoljen, pa je konec. In to je cilj.