Tri generacije Kreslinov na enem odru: oče Milan, sin Vlado in vnukinja Ajdina

Seveda je bilo tudi letošnje tridnevno tradicionalno Kreslinovanje v Cankarjevem domu že dolgo vnaprej razprodano, tokrat pa se dogaja med 6. in 8. decembrom. Če velja, da je prvi večer morda še nekoliko tipajoč in morda pri kom na odru izzove nekoliko več treme, je drugi dan že vse zelo dobro utečeno, čeprav je to nekaj, kar roko na srce pri Kreslinu in njegovih krepko pomlajenih Malih bogovih nikoli niti ni bilo vprašanje ali kakršna koli dilema.

70-letni Kreslin je samo nekdaj dni po svoji okrogli obletnici doživel globok poklon svojih kolegov, ki so mu čestitali na dogodku Izštekanih 10, kjer se je ducat izvajalcev predstavilo z interpretacijami njegovih pesmi, ko so najbolj navdušili Dan D, raperja Skova in Leopold I., odličen Tomaž Hostnik, Hauptman, Marina Martensson ter seveda Batista Cadillac s priredbami Martina Krpana in še kdo.

A tudi po tej poslastici je večina pravzaprav čakala prav Vlada, da spet pripelje svojo magijo, svoje Prekmurje v Cankarjev dom, kamor se vrača že prek 30 let. Sam je priznal, da mu morda Stožice niti niso nek izziv, saj ima ljubljanski hram kulture zanj poseben pomen, vse je utečeno, hkrati pa je Gallusova dvorana naravnost fantastična tako s svojo akustiko kot s Kreslinovo domačno iskrenostjo ter vrhunsko interpretacijo.

Letošnji program je zastavljen povsem in predvsem kronološko, saj se je Vlado sprehodil skozi celotno svojo kariero, koncerte pa poimenoval Generacija 1953. Kakih četrt na 20. uro je na oder pred razprodanim avditorijem Kreslin prišel in najprej sedel za bobne. Ko smo zaslišali ritem, je potem tudi s petjem nekaj verzov pesmi Honky Tonk Women potrdil, da vsi mislimo pravo skladbo Stonesov. Koncert je tako pričel simbolično, saj je s 17, leta 1970, kariero pričel kot bobnar v svoji prvi skupini Apollo.

Po uspešni uverturi je takoj poprijel za kitaro in zapel prvo pesem Generacija, na odru pa so se mu pridružili Mali bogovi, zasedba, ki jo je zadnja leta krepko pomladil in so zares uigrana sedmerica oz. osmerica. Sledili sta dve skladbi njegove zgodnje zasedbe Horizont, in sicer eden zgodnejših hitov, kvartopirska Te igre bo konec ter razigrana jazzy umetnina 500 Wattov, ki sicer sega v leto 1978 in je stara nič manj kot 45 let. S pesmijo Dan neskončnih sanj je Vlado zmagal na Slovenski popevki leta 1980, s tokratno izvedbo pa dal lepo vedeti, zakaj velja ta nežna pesem za eno ljubših pri številnih oboževalcih njegovega bogatega opusa. 

Spet doma je ena tistih pesmi, ki sta jo napisala s pokojnim Janezom Zmazkom Žanom in dobro stoji ob boku Tisti črni kitari, ki je bila naslednja, Vlado pa jo je pred več kot 30 leti ustvaril z Mirom Tomassinijem. Seveda je Kreslin zaigral na originalno "tisto črno kitaro", ki jo je njegov oče Milan "kupil za prvo plačo" pred sedmimi desetletji in pol. S Kreslinom je zapelo tudi občinstvo, čeprav so povečini, a še to zelo po tihem, pela bolj ženska grla, moški pa so tokrat povsem zatajili.

Najbolj rokerski del koncerta je bil ob izvedbah dveh pesmi zasedbe Martin Krpan, ko so izvedli To ni političen song in Od višine se zvrti, ki so jo doslej ponavadi igrali povsem na koncu. Eden od zanimivejših vizualnih dodatkov je bil prav gotovo nekakšen časovni stroj, ki se je ves čas vrtel v ozadju, in sicer so se počasi, tekom pesmi, na zaslonu v ozadju pojavljali prizori oz. markantni dogodki iz družbe, glasbe, politike in športa, tako iz svetovne kot domače zakladnice novejše zgodovine, začenši seveda z letnico Kreslinovega rojstva, torej 1953, vmes pa smo lahko gledali silhueto ročne ure, ki nas je spominjala na dejstvo, da čas neprenehoma teče.

Nina Gvardjančič, izvrstna mlada pevka, je bosonoga prišla pomagat zapet Namesto koga roža cveti, ko so se pridružili tudi člani Beltinške bande, da je bilo spremljevalnih muzikantov naenkrat na odru poln ducat, Kreslin pa si je dal duška in poskrbel za res podoživeto interpretacijo verjetno ene njegovih najbolj markantnih pesmi. Pesem je naznanila konec prvega dela, sledil pa je 15-minutni premor.

Beltinška banda je bila glavna v drugem delu, ki so ga pričeli z Vsi so venci vejli in nadaljevali z Žute dunje, že tretji pa je bil Joužek, pesem o Joužeku Kocipru, legendarnem, a žal pokojnem kontrabasistu omenjene bande. Vlado je nato prebral zgodbo o bratih Kociper, Toneku in Mišku Baranji, štirih pokojnih junakih bande, in se vprašal, kakšne koncerte imajo zdaj tam "gori, kjer gostivanja trajajo tri dni in tri noči ter jih nihče ne preganja z odra". Po Tam v meglicah so zapeli pesem Ptič, ki jo je Vlado poklonil leta 1996 preminulemu najboljšemu prijatelju Štefanu Smeju - Pišteku. Za vrhunec večera pa je na oder prišel še 95-letni oče Milan in požel enega močnejših aplavzov večera. Kreslin starejši, še vedno čil in razmeroma zdrav mož, je zapel Tisti bejli grm, pesem, ki jo je pri 90, leta 2018, izdal na samostojni zgoščenki.

Sledil je še popularni trojček iz Vladove novejše zgodovine, in sicer To pri nas ni možno, Cesta ter Z Goričkega v Piran, pri katerem je na oder prišla eksplozivna ankaranska raperka Masayah. Seveda ni šlo brez Tiste zakartane ure, Kaj naj ti prinesem, draga ter poetične mojstrovine Reka.

V dodatku pa je Kreslin zapel še Mila moja s svežega albuma Kje si bla doslej, "chuckberryjevsko rokenrol petardo" Skači Marko, nato pa se je Vladu tako kot dan poprej in tudi v Kinu Šiška pridružil ženski trio: Masayah, Marina Martensson in njegova hči Ajdina, ki so gostujoče vokalistke pri pesmi Hej, muzikanti. Na odru pa so ostale tudi pri zaključni pesmi Poj mi pesem, kar je bil lep zaključek popolnega večera glasbene perfekcije po Kreslinovo. Navidez lahkotna, a hkrati zavzeta in z vrhunskimi glasbeniki ovenčana interpretacija je izzvala tako krike navdušenja kot tudi zaslužene stoječe ovacije ob koncu.

Priče smo bili večeru pristnih čustev, večeru, ko je Ljubljana (vnovič) dihala prekmurski zrak, saj je Vlado verjetno najboljši promotor svojih korenin, za povrh pa mu nihče ne more oporekati česar koli. Vlado je vedno bil in bo: Vlado. Človek, ki govori, kar poje, in poje, kar govori. Preprosto Vlado. Želimo mu lahko le še čim več zdravih, ustvarjalnih in poskočnih let na odru in pod njim.