Trikratna eksplozija rock & soul legend

Četrt čez 17. uro je nastop pričel 74-letni John Lee Hooker ml. iz Detroita, sicer sin legendarnega blues glasbenika Johna Leeja Hookerja. Že kot otrok je nastopal na radiu, kot najstnik pa je spremljal očeta na številnih koncertnih turnejah. Prav rokenrol način življenja mu je že v mladosti prinesel veliko težav z odvisnostjo od drog in alkohola, zaradi česar je moral prekiniti glasbeno udejstvovanje, a se je po zdravljenju uspešno vrnil in leta 2004 izdal svoj samostojni prvenec Blues With a Vengeance, za katerega je bil nominiran za grammyja. Hooker ml. deluje tudi kot krščanski pridigar in s svojo ženo, kot je povedal tokrat, živi v Nemčiji.

Lasten glasbeni izraz je nato gojil in krepil na albumih Cold As Ice (2006), All Odds Against Me (2008), koncertnem albumu Live in Istanbul (2010), All Hooked Up (2012) in Testify (2020). Njegova glasba združuje tradicionalni blues z elementi soula, rhythm & bluesa in gospela ter pogosto odraža osebne življenjske izkušnje, zaznamovane z vzponi, padci in duhovno prenovo, lahko pa bi dejali, da je sodobnejši od očetovega tradicionalnega bluesa.

Za svoje delo je prejel tudi več nagrad Blues Music Awards, ki jih podeljuje organizacija The Blues Foundation. S koncerti na uglednih blues festivalih v Združenih državah Amerike in Evropi si je ustvaril ugled spoštovanega predstavnika sodobnega bluesa. Da prihaja iz ugledne blues družine, ki ima značilen "Hooker zvok" in predvsem vokal, je lepo pokazal tudi na tokratnem nastopu, ki ga je zabelil z zabavnim govoričenjem med pesmimi, svojimi poskusi govorjenja nemščine, po nastopu pa je tudi veselo prodajal zgoščenke, delil avtograme in se fotografiral z oboževalci.

Naslednji je bil na vrsti Ronnie Wood, legendarni kitarist skupine The Rolling Stones, ki bo prihodnje leto dopolnil 80 let in s svojo skupino spada med bolj cenjene in prepoznavne glasbenike v zgodovini rokenrola. V več kot šestih desetletjih ustvarjanja je pustil neizbrisen pečat v nekaterih najvplivnejših britanskih rokovskih zasedbah ter si prislužil mesto v Dvorani slavnih rock and rolla kar dvakrat – kot član skupin The Rolling Stones in Faces. Ob karieri glasbenika je tudi uspešen avtor, slikar in celo radijski voditelj.

Po prvih glasbenih izkušnjah v skupinah The Birds, The Creation in Jeff Beck Group je Wood konec 60. let zaslovel kot član zasedbe Faces, ene ključnih rokovskih skupin zgodnjih sedemdesetih let, v kateri sta bila tudi pevec Rod Stewart in Ronnie Lane. S surovim, bluesovsko obarvanim zvokom in uspešnicami, kot sta Stay With Me in Ooh La La, so si prislužili sloves ene boljših koncertnih skupin svojega časa. Leta 1975 se je Wood pridružil skupini The Rolling Stones, leto pozneje pa postal njen uradni član. Njegovo znamenito kitarsko partnerstvo s Keithom Richardsom je postalo eden od zaščitnih znakov zvoka Stonesov, katerih nepogrešljiv član ostaja še danes.

Poleg delovanja v Stonesih je Wood ves čas uspešno razvijal tudi samostojno kariero. Njegov prvenec I've Got My Own Album to Do (1974) velja za enega najboljših solo albumov katerega koli člana Stonesov, sledile pa so še plošče Now Look, Gimme Some Neck, 1234 in Slide on This, na katerih je sodeloval z vrsto glasbenih kolegov. Njegova samostojna glasba združuje rock, blues, rhythm & blues in soul ter razkriva Woodovo sproščeno muzikalnost, izrazit občutek za melodijo in izjemno kitarsko virtuoznost.

Lani je izdal Fearless: The Anthology 1965–2025, obsežno retrospektivno zbirko, ki obeležuje šest desetletij njegove bogate glasbene poti. Antologija predstavlja najpomembnejše trenutke njegove kariere, od že omenjenih zasedbo, pa vse do Faces in Stonesov ter sodelovanj s Stewartom in Laneom, pa vse do njegovega samostojnega ustvarjanja. Fearless se imenuje tudi njegova letošnja turneja, zato je v Klamu svoj nastop pričel v Stonesovsko It's Only Rock 'n' Roll (but I Like It), ki jo seveda precej bolje odpoje njegov kolega Mick, a dobrodušnemu Ronnieju res ne gre ničesar oporekati. Svoje hitre prste je pokazal tudi pri pesmih Flying (Faces), Dylanovski Seven Days, temnopolta pevka Chanel Haynes je postregla z eksplozivno različico River Deep, Mountain High, Ron pa je nato postregel še s Stay With Me (Faces) ter Hey Negrita, Can't Hear Me Knocking in Country Honk (z albuma Let it Bleed). Wood je prikazal vso pričakovano igrivost in zadovoljil tudi tiste, ki so želeli od njega slišati kakšno od njegovih kitarskih vragolij, po katerih je tako dobro poznan. Glede Stonesov pa upamo, da se kanijo prihodnje leto zares podati na serijo koncertov, kot se šušlja, sploh zdaj, ko so nedavno izdali 25. studijski album Foreign Tongues.

80-letni Van Morrison pa je v Belfastu rojeni pevec, tekstopisec, pesnik, avtor in dvakratni dobitnik grammyja. V več kot šestih desetletjih ustvarjanja je ustvaril bogat in raznolik glasbeni opus, ki prepleta rock, blues, soul, jazz, folk, rhythm & blues in keltske glasbene vplive. Njegovi albumi, med njimi legendarna Astral Weeks in Moondance, sodijo med najpomembnejša dela rokovskega kanona ter še danes navdihujejo generacije glasbenikov po vsem svetu. Kako ustvarjalen je, pa priča tudi podatek, da je v začetku letošnjega leta izdal že oseminštirideseti(!) studijski album Somebody Tried to Sell Me a Bridge.

George Ivan Morrison, ki bo konec avgusta napolnil 81 pomladi, je tekom dolge kariere nastopal na največjih svetovnih odrih, tako samozavestno pa je stopil tudi na oder pod gradom v Klamu. Mož, drobne in suhljate postave, a neverjetno mogočnega glasu, ki je z leti še pridobil na globini, je svoj nastop pričel s pesmijo Deep Blue Sea očeta svojega predhodnika Johna Leeja Hookerja ml., nato se je sprehodil preko Rock Me Baby B.B. Kinga, Down to Joy, Moondance, Ain't Gonna Moan No More, These Dreams of You, Jumping With Symphony Sid Lesterja Younga, preko tradicionalne Green Rocky Road, za zaključek pa pridal še Early in the Mornin', Real Real Gone ter Gloria, kot jo je nekoč zapel z zasedbo Them.

Izvrstna spremljevalna zasedba je poskrbela za intimno-iskren, a hkrati glasbeno brezkompromisen nastop, ko smo bili priče prepletu vrhunskega muziciranja, izjemne improvizacije in brezčasnih skladb, ki so občinstvo popeljale skozi bogato glasbeno zapuščino enega največjih kantavtorjev našega časa. Spremljevalna skupina je potrdila, da je velja za eno boljših na koncertni sceni, Morrisonov prepoznavni vokal pa tudi pri njegovih osemdesetih ostaja izjemno prepričljiv, poln izrazne moči, z njim pa se zdi kot da posega po zvezdah, kar so občutili tudi vsi tisti, ki so ga prišli tokrat poslušat v Klam.

Lani je Morrison izdal album Remembering Now, ki se je uvrstil med dvajset najbolje prodajanih albumov v Združenem kraljestvu in znova potrdil njegovo izjemno ustvarjalno vitalnost. Na albumu je tudi skladba Down To Joy, ki je bila vključena v z oskarjem nagrajeni film Belfast (2021) režiserja Kennetha Branagha in je požela navdušenje tako občinstva kot glasbenih kritikov.

Koncertni večer je tako minil v soju brezčasnih uspešnic, vrhunskega muziciranja in nepozabnega vzdušja, kar je navdušilo tako dolgoletne občudovalce kot tudi nove generacije ljubiteljev njegove glasbe. Nekateri so mu zamerili edino, ker ni izvedel (največje?) pesmi Brown-Eyed Girl, ki je ne poje že vse od leta 2022, pod pretvezo, da se to "ne spodobi več", ker govori o mladostniški ljubezni. Podobno "tečen" je tudi pri potrjevanju oz. odobritvi uradnih fotografij z njegovih koncertov, a to je že druga zgodba ...