Trilogija s posebej dopadljivim izolacijskim zaključkom

PAUL McCARTNEY – McCartney III

Zmagovalna vrnitev pop velikana je ravno prav hudomušna in živopisna, da je ne gre spregledati; tudi če vam ime The Beatles ne predstavlja tako sijočega simbola, kot ga predstavlja vsem, ki so že abrahamovci. Paul McCartney je tako kot številni glasbeniki izkoristil svoj studio in koronski mir ter sam posnel album. Kaj takega ni storil prvič, temveč je na ta način svoj novi solistični sveženj – teh je sicer zdaj skupno 18 – ustvaril že tretjič. Pri skoraj 79-ih pomladih se lahko eden najplodnejših pop avtorjev pohvali s trilogijo samotarskih postankov med instrumenti in drugimi tehnikalijami. Prvi ponik v svojo ljubo klet je izvedel pred pol stoletja, le nekaj tednov po razpadu matičnih The Beatles. Podobno – tedaj so ga sicer bržčas navdahnile nove tehnološke možnosti – tudi leta 1980. Albuma z najpreprostejšima možnima naslovoma, McCartney in McCartney II, sta bila komercialno zelo uspešna, a je spomin nanju hitro zbledel, in to neupravičeno. Obe deli sta tako kot novi album vsaj s tretjino vsebine zabredli v eksperimentalno sfero, izrazitih uspešnic pa nista ponudili. A če se vam ju ljubi preveriti, boste osupli in, verjamem, navdušeni. Prvo vam bo med drugim ponudilo tudi razmislek o kasnejši slavi zasedbe Pink Floyd, drugo pa je – tudi z otvoritvenim funkom Coming Up – posebno posvetilo modernizaciji rocka, ki so ga v tistem času sicer zapopadli tudi The Who (primer je pesem Eminem Front) ali pa Neil Young (album Trans). Stari rockovski navdušenci so bili v tistem času nad eskapadami svojih herojev zgroženi. Eden redkih, ki so razumeli, za kaj gre, je bil tudi Tomaž Domicelj, ki je pohitel s komadom Banane in vanj vključil prve rap kadence v zgodovini slovenske popularne glasbe. OK, to je zdaj že prehud pobeg stran.

Instrumentalni uvod Long Tailed Winter Bird ustvari slasten obet, ki ga uspešnična Find My Way do umetelnejše ravni razvleče le stežka. Ob njej se ne morem upreti spominu na morje McCartneyjevih slabih komadov, med katerimi še posebej izstopa Ob-La-Di Ob-La-Da (letnik 1968), ki ga od nekdaj povezujem z nekakšno skrepano polko. Tudi v štirih naslednjih songih nam avtor prej kot znak (zahtevnega) časa, ki ga preživljamo, ponudi malenkost posiljen selfie s samovšečnim podpisom. Dva od teh (Pretty Boys in Women and Wives) se pogumno lotita karantenske simbolike, a se obema tako po besedilu kot po melodiji pozna, da sta sad že malo manj prožnega ustvarjalnega uma.  

A če lahko koga v zgodovini popularne glasbe označimo za tistega, ki ga res zna pihniti, potem je to zagotovo McCartney. Kajti druga polovica albuma McCartney III je kljub precej rjastemu sozvočju pravzaprav genialna. Začenši z udarnim blues-rockom, če ne kar grunge štihom, ki preveva song Slidin’. Kot da se je veteran šele takrat upel in ogrel. Odlična je tudi ljubezenska balada Kiss of Venus, v kateri se slavni glasbenik vsem svojim damam zahvali za navdih. Enako prijetna je domiselno členjena Seize the Day. Vrhunec albuma predstavlja malenkost daljša Deep Down. To je komad, ob katerem lahko na kolena popada celo vsa rockovska in popovska alternativa oziroma progresivnost. Njegova preprosta pripovednost in zelo minimalizirana orkestracija povsem mimogrede ustvarita občutek odmaknjenosti in temu dodata kanček žalosti. Čeprav si na idilični sussekški farmi – ali pa kjer koli drugje – obdan z najljubšimi igračami, ni prijetno, če veš, da si sam. Ker pesem McCartney začini s svojim še vedno zelo prijazno zvenečim glasom, se zdi, da nas avtor dobrikavo ubrani pred tesnobo. Deep Down je song tiste sorte, za katerega tako Gorillaz, Radiohead, Noel Gallagher in še mnogi najbrž rečejo: "Šment, kako da se ta(k) nam/meni ni posrečil že prej?". A to še ni vse. Paul McCartney se v zadnjem songu starofotrovsko opogumlja, češ da mora popraviti ograjo na robu svojega posestva, sicer mu bodo lisice snedle ovce. Še ena modrečeva samoizolacijska simbolika, ki jo velja pretehtati pred vrnitvijo v normalo.

Ocena: 4