Trobentač Sandi Štor: Slovenija ima vrhunske jazzovske umetnike

Sandi, jazz te redno spremlja že od študija, ko si se vpisal na univerzo na Nizozemskem. Kje in kako je pri tebi preskočila ta iskrica s to glasbeno zvrstjo?

Moja ljubezen do jazza se je začela že v nižji glasbeni šoli, ko sem prvič v živo slišal jazz ansambel Glasbene šole Piran. Ta koncert me je popolnoma prevzel in od tistega trenutka naprej je moja strast do jazza samo še rasla. Že v času osnovne šole in nižje glasbene šole sem zgrabil vsako priložnost, da bi lahko igral to glasbo. Pri tem je imel veliko vlogo tudi moj prijatelj Žiga Fabbro, ki me je vključil v različne jazzovske projekte. Zaradi teh priložnosti sem že zelo zgodaj pridobil veliko izkušenj z jazzom in improvizacijo, kar je postavilo močne temelje za vse, kar sem kasneje gradil v svojem glasbenem izobraževanju in karieri.  

Čeprav si še zelo mlad, si hkrati zelo dejaven in lahko našteješ že kar nekaj dosežkov v svoji karieri. Ob nastopih in končanem študiju si tudi nekakšen ambasador jazza na Obali, od koder prihajaš. Vodiš big band, si pedagog in vodja glasbenih delavnic v sklopu festivala MareziJazz. Od kod želja po tem, da tako zavzeto predajaš znanje naprej in si pobudnik razvoja jazza na Obali?

Poleg glasbe je bilo pomagati ljudem vedno ena izmed mojih največjih strasti. Če sem sam izkusil nekaj lepega, navdihujočega ali koristnega, sem vedno čutil potrebo, da to znanje in izkušnjo delim z drugimi. Ker je jazz postal moja življenjska strast, sem se že v srednji šoli začel poglabljati v razumevanje vsakega glasbenega detajla, saj sem verjel, da mi bo to pomagalo ne le kot glasbeniku, temveč tudi kot mentorju.

Vodenje big banda, pedagoško delo in razvoj jazzovskih delavnic na Obali so naravno nadaljevanje te želje po deljenju in ustvarjanju novih priložnosti za mlade glasbenike. Poleg tega sem zasnoval in napisal tri učbenike Jazz Solfeggio, saj sem želel ponuditi mladim jazz glasbenikom strukturirano in sodobno orodje za razvoj ustvarjalne domišljije, inspiracije in glasbenega razumevanja. Predajanje znanja me izpopolnjuje na globlji ravni, še posebej, ko vidim, kako se pri posameznikih razvija ljubezen do glasbe, ustvarjalnost in samozavest. Verjamem, da je eden najlepših vidikov glasbe prav v tem, da jo lahko deliš in z njo rasteš skupaj z drugimi.

Napisal si tudi dva učbenika za jazz solfeggio, načrtuješ še dva dodatna in delovne zvezke. Redko kdo se še pred 30. letom odloči, da bo napisal učbenik. Zakaj si se ti lotil tega projekta oziroma kaj te je vzpodbudilo k temu?

Ideja za pisanje učbenikov se je začela razvijati, ko sem odprl svojo glasbeno šolo JazzObala in začel snovati program za poučevanje teoretičnih predmetov. Veliko sem razmišljal o tem, kako bi lahko najbolj učinkovito predajal znanje, in si vsak dan zapisoval ideje, cilje in namen svojega dela. Iskal sem ustrezen učni material v slovenščini, a kmalu ugotovil, da takšnega vira ni. Ob tem sem se vedno znova spraševal, kateri vidik glasbenega izobraževanja najbolj prispeva k razvoju posameznikove ustvarjalnosti. Odgovor sem našel v intelektualnem razumevanju glasbe – v tem, da teorijo in prakso združimo na način, ki neposredno spodbuja ustvarjalno mišljenje.

Vse odločitve pri zasnovi učbenikov izhajajo neposredno iz moje lastne glasbene prakse kot trobentača, dirigenta big banda, aranžerja, zborovskega pevca in učitelja glasbe. V vseh teh vlogah sem spoznal, kako ključno je razvijati celovito glasbeno razumevanje, ki podpira tako tehnično odličnost kot ustvarjalno svobodo. Poleg tega sem veliko časa namenil študiju osebne rasti, psihologije, postavljanja ciljev, vodenja in mentorstva. Prebral sem številne knjige na teh področjih, saj verjamem, da mora biti dober pedagog tudi dober vodja in mentor, ki zna spodbujati razvoj potenciala pri vsakem posamezniku.

Na tej osnovi sem zasnoval učbenike Jazz Solfeggio, ki združujejo teoretično znanje z aktivnim praktičnim delom. Moja vizija je bila ustvariti orodje, ki bi mladim glasbenikom pomagalo razviti glasbeno domišljijo, koncentracijo, spomin, inspiracijo in fleksibilnost ter jim omogočiti, da vse to implementirajo v svoje igranje, ustvarjanje in razvoj lastne glasbene identitete.

Jazz je glasba, kjer je sodelovanje, poslušanje in spremljanje soglasbenikov pomembno. Tudi sam sodeluješ z veliko glasbenimi kolegi. Kaj bi sam opisal kot ključne prvine jazz glasbe? Kaj se ti zdi, da mora imeti v sebi nekdo, ki rad igra ali zgolj posluša jazz glasbo?

Zame je jazz glasba z ogromno globine. Ne gre le za čustveno izražanje, ampak tudi za bogato intelektualno raziskovanje. Ustvarjati jazz na res okusnem in avtentičnem nivoju zahteva veliko znanja, razumevanja glasbene strukture, raziskovanja različnih slogov in tehnik ter nenehno razvijanje glasbenega materiala. Jazz glasbenik mora znati povezati tehnično odličnost in poznavanje tradicije z lastno čustveno identiteto. Prava moč jazza je v tej kombinaciji: globoko poznavanje glasbe in hkrati odprtost za spontano, iskreno izražanje.

Poleg tega jazz odpira prostor za nekaj edinstvenega – za enkratne glasbene trenutke, ki se zgodijo v navdihu, v dialogu med glasbeniki, in jih je nemogoče popolnoma ponoviti. Ti trenutki so srce jazza: neponovljive iskrice ustvarjalnosti, ki nastanejo, ko znanje, poslušanje in čustvena prisotnost zaživijo v popolni harmoniji. Tudi poslušalec, ki uživa v jazzu, pogosto čuti prav to: da je jazz proces, ki združuje raziskovanje, radovednost in osebno doživljanje. Jazz nagrajuje odprt um, odprto srce in pripravljenost, da se prepustiš glasbi, ki se v vsakem trenutku znova rojeva.

Zame je prav ta kombinacija znanja, raziskovanja, ustvarjalnosti, iskrenosti in enkratnosti tista, ki dela jazz tako čaroben, kompleksen in brezčasen.

Pot te je že drugič ponesla na Nizozemsko. Zakaj prav Nizozemska?

Prvič, ko sem šel na Nizozemsko, sem šel izključno zaradi jazza in ustvarjanja. Iskal sem okolje, kjer bi lahko res poglobil svoje znanje, ustvarjal in se povezal z glasbeniki z vsega sveta. Nizozemska, z odprto, inovativno in mednarodno jazzovsko sceno, mi je ponudila prav to.

Tokrat pa sem na Nizozemsko prišel s še jasnejšo vizijo. Želim se uradno in strokovno usposobiti za pedagoga in mentorja. Želim ustvariti učbenike, delovne zvezke in celovit učni program, s katerim bom lahko učence kjer koli po svetu kompetentno in sistematično vodil skozi razvoj v jazzu.

Zato sem izbral okolje, ki spodbuja kreativnost, individualnost in hkrati visoke akademske standarde. Nizozemska mi daje priložnost, da združim svojo strast do ustvarjanja in predajanja znanja ter se pripravim na vlogo pedagoga, ki ne samo poučuje, ampak tudi navdihuje.

Kako bi opisal slovensko jazz sceno?

Po mojem mnenju je slovenska jazz scena še vedno v fazi razvoja, predvsem glede na izjemen potencial in kakovost glasbenikov, ki jih imamo. Slovenija ima vrhunske jazzovske umetnike, znane po Evropi in nekateri celo po svetu, kar dokazuje, da imamo odlično glasbeno znanje in ustvarjalnost.

Kljub temu pa se mi zdi, da jazz v Sloveniji še vedno ni deležen širše podpore, zlasti na institucionalni ravni. Pogosto ni prepoznan kot pomemben kulturni segment, ki bi ga bilo treba sistematično podpirati, kar se kaže tudi v omejenih možnostih za ustvarjanje in profesionalno predstavitev jazzovske umetnosti. Z vidika izobraževanja pa vidim, da mladi glasbeniki že v srednjih šolah dosegajo ali celo presegajo standarde diplomskih in magistrskih programov na nekaterih drugih evropskih šolah. To je izjemen pokazatelj kakovosti, ki bi ga z več podpore lahko še okrepili.

Veseli me, da kljub vsem izzivom veliko glasbenikov in organizatorjev po vsej Sloveniji zavzeto dela za približevanje jazza širši publiki. Tudi sam se čutim poklicanega, da s svojim delom, projekti in povezovanjem ljudi prispevam k razvoju in prepoznavnosti slovenske jazz scene. Verjamem, da ima Slovenija vse pogoje, da postane prepoznavna tudi na svetovnem zemljevidu kakovostne glasbe.

Kaj je tebi dala jazz glasba?

Jazz glasba mi je dala ustvarjalno svobodo in priložnost, da razvijam svoj lasten glasbeni izraz. Naučila me je poslušati ne samo glasbo, ampak tudi ljudi okoli sebe in samega sebe. Jazz me je naučil, da je vsak trenutek lahko priložnost za nekaj novega, edinstvenega in neponovljivega. Poleg tega mi je jazz odprl vrata v svet, poln izjemnih ljudi in prijateljev, s katerimi lahko ustvarjam, raziskujem in rastem. Jazz mi je dal skupnost, v kateri se ne povezujemo samo prek not, ampak predvsem prek idej, občutij in skupne želje po ustvarjanju. Najpomembneje pa je, da me je jazz naučil poguma – poguma, da tvegam, da izrazim svoje misli skozi glasbo in da sledim svoji poti, tudi takrat, ko ta ni vedno najlažja.

30. april je mednarodni dan jazz glasbe. Kako boš obeležil ta dan? Kaj ti pomeni ta 'praznik'? Se ti zdi pomembno, da je en dan v letu posvečen prav tej glasbeni zvrsti?

Zdi se mi zelo lepo in pomembno, da imamo vsaj en dan v letu, posvečen jazz glasbi. Jazz si to zagotovo zasluži, saj je eden najmočnejših umetniških izrazov svobode, dialoga in ustvarjalnosti. Idealno bi bilo ta dan obeležiti z jazz koncerti in festivali tako v Sloveniji kot drugod po Evropi, kjer bi se jazz približal še širši publiki. Sam bom ta dan praznoval na svoj način: zaigral bom s prijatelji, ustvarjal glasbo in predvsem nadaljeval delo na svojem četrtem učbeniku Jazz Solfeggio.

Verjamem, da lahko z ustvarjanjem učbenikov, ki so namenjeni mladim glasbenikom, prispevam k razvoju jazz glasbe in k temu, da se bosta ta tradicija in ustvarjalna svoboda ohranili tudi v prihodnjih generacijah. Zame ta dan ni samo praznovanje tradicije, ampak tudi spodbuda, da vsak izmed nas prispeva k rasti in razvoju jazza na svoj edinstven način.