Tu je že prvi kandidat za album leta

Locket je zbirka klasičnih ljubezenskih tem, ki vključuje številna hrepenenja po zbližanju in številna trpka občutja ob slovesu ter še nekaj malega tistega, kar sodi vmes. 26-letna Newyorčanka je glasovno zelo vešča in slogovno prilagodljiva. Slednje lahko kategoriziramo kot drugo postavko, ki Madison Beer še vedno ne ločuje od desetin podobnih glasbenic. Zato pa je vražje mičen elektro-pop tisto, kar delo Locket povzdiguje na kritiško povsem sprejemljivo raven. Beerova na trenutke zveni tako domisleno barvito kot Banks ali pa - čeprav z artističnim rockom nima nič skupnega - odločno kot St. Vincent. Produkcijsko je Locket resnično vrhunsko izvedena studijska vaja, kajti nežen sintetični pop zlahka prevzema tudi R&B vzorce. In ko ritem zapade v plesno termiko, se zdi power-pop spet prizanesljiv in prijazen (v hitu Make You Mine). Skladbo Complexity poganja rahločuten breakbeat, ki v tem žanrskem okviru pregovorno velja za nesprejemljivega. Jesenska uspešnica Bittersweet je le eden od pol ducata posnetkov s čudovitimi vokalnimi partiturami. Ves čas oziroma skozi vseh 11 skladb se potrjuje, da se je Madison Beer za izvedbo svojega tretjega albuma močno potrudila. Ni dvomov, da je bil na delu bleščeč talent, ki se tudi brez dosega dodatne celotne oktave zmore primerjati z Ariano Grande. Raznovrstnost in raznolikost popevk sta podobni ciklu Kanadčanke Carly Rae Jepsen, ki je na prelomu desetletja na treh zaporednih albumih vehementno nizala hite, ki so si takšno oceno zaslužili zgolj zaradi kakovosti melodij. Nemara je nad albumom Locket prijetno presenečen tudi Justin Bieber, ki je svojo mlajšo kolegico Beer, tedaj še neznano youtuberko, že leta 2012 izpostavil kot naslednjo veliko ime. Drži, Madison Beer je zdaj to dokončno postala.