Tudi pop glasba ima svojo sekcijo, upravičeno naziva visoka moda

1. BEN HOWARD – What A Day

Pred desetletjem, ko je Ben Howard zaslovel s svojim prepoznavnimi folk songi, se je venomer izpostavljala dvopolnost med tankočutnim impresionizmom, ki ga opeva, in malce našpičeno melodijsko pripovedno tenzijo, izraženo skozi melodijo. Na skrajnem angleškem jugozahodu odrasli Howard še vedno najraje opeva praznino, odmaknjenost, samoto. Zato pa vedno redno izrablja to radioheadovsko željo navadno daljšim songom vcepiti čim več katarzičnosti. Začetek komada, ki bo del njegovega četrtega albuma Collection from the Whiteout, pričakujemo ga marca, hipno spomni na klasiko Pets, proslavljenih kalifornijskih funkerjev Jane’s Addiciton. Kasneje ga Howard razvije – s spotom vred – v sijano in obenem pomenljivo lepotico.

Ocena: 4

2. BILLIE EILISH FT. ROSALÍA – Lo Vas A Olvidar

Vsak čas pričakovana kolaboracija med ameriško najstniško alter-pop superzvezdnico in osem let starejšo katalonsko nu-pop prvakinjo ne razočara. Mistika, ki jo uteleša zračna vokalna tekstura, prepoznavna stila obeh pevk, lepo razvije proti novi abstraktni stopnji oziroma ju še za pol koraka postavlja bliže hiper-občutljivemu popu prihodnost. Glasovna registra pevk sta neverjetno podobna, vključno z nekaj hlipajočimi trenutki, ki ju tako Eillie kot tudi Rosalía namenjata zelo zelo tihemu petju. Privlačnost teh je nesporna. V širšem popularno glasbenem kontekstu pa se mi zdi vsled komada Lo Vas A Olvidar smiselno spomniti, da je nekaj podobnega, čeprav izvorno bolj radikalnega, uspešno zadnji dve desetletji in več razvijala slavna Bjork, ki ima zdaj v sekciji haute-couture pop zaupni zaveznici in resni konkurentki.

Ocena: 2,5

3. FAT JOE FT. DJ KHALED & AMORPHOUS – Sunshine (The Light)

Kaj je zdaj to? Vse, kar mečemo, je, šment, nekakšen bumerang. Ko so stari prdci, namesto da bi tiho poniknili, še kar cvilili s svojimi kitarami, sem se zgražal. Zato sem zdaj, ko se znova oglašajo še kar naprej zarejeni raperski heroji moje generacije, niti ne vem, ali bi se smejal ali kaj nasprotnega. Sumim, da so se P. Daddy, DJ Khaled, Cool & Dre ter glavni producent Amorphous namenili svojega budija Fat Joeja ponovno zdramiti. Zaradi tegaj je bila najprej marinirana Rihanna (oziroma njen hit Kiss It Better), nato pa še ničkolikokrat že izrabljen vzorec iz R&B-jevske klasike Never Too Much (Luther Vandross, 1982). Mash-up je takoj tu. Toda Sunshine (The Light) ali uvajanje malega Amorphousa, sicer spletne senzacije, ni nič drugega kot obuditev vibracije, ki jo je  Puff Daddy svojemu pionirčku Masu, občasnemu bestiču Notoriousu B.I.G. in tedanji punci JLo predpisoval okoli leta 1999. A da ne bo pomote. Sunshine je s to glomazno zvočno sliko zagotovo moj tip, toda realno so okoliščine res že patetične. Zato rečem v slogu, ok, pogrešam Miami, pa tudi kako statistko v kopalkah. Če ni to celo prvi rap spot, kjer je vse živo – oblečeno! Ojoj.   

Ocena: 3,5

4. DAMZZ95 – MB Style

Nekaj magnetnega je v prvem velikem singličnem metu mariborskega emcija z nadimkom Damzz95. Dejstvo je, da se Damjan Praštalo preizkuša v hitrem, superhitrem diskurzu, ki bi marsikoga lahko celo zmotil. Če želite, da vam bo MB Style povsem razumljiv, morate presneto napeti ušesa. Odlika tega komada je malenkostno pretiravanje, poleg pripovedne dinamike tudi v besedilu, še bolj pa v vsej zbrani agresiji, ki jo izžareva komplet. Dober balans! Še zlasti se mi zdi zanimiv korus, ki je ukrojen zelo tipsko in že na robu balkanske različice dancehall ritmike. Temu podobnih novih hibridnih hiphop sekvenc navadno ne hvalim. Toda Damzz95u, rojenem v Banjaluki, je v skopo minuto in pol uspelo zelo domiselno strniti dva avtonomna vzorca. MB Style je tako kratek, a stilistično močno popopran. Verjamem, da bo iz Damzz95ovega naslova izšlo še veliko zanimivega.

Ocena: 4