U2 z busom na fuzbal

Dekliška zasanjanost sredi razgrete metropole. Melodija, ki jo je angleška manekenka, nato igralka, nato pa še pevka izbrala za svoj prispevek k temu poletju, je mamljiva, a hkrati dokaj puhla. A pri nastopu Suki Waterhouse je ključna maksima "ostati lepa, pa še malo umetniška zraven". Njen četrti album je že zunaj. Imenuje se Loveland. Naj bo. Ameriški post-folk iz središča Londona.

Zborček, slišan za pevcem Bonom , komad tako zelo pomehkuži, da se iz njega sčasoma le še pocedi: nekdaj sladkobnega, a ne nujno užitnega! Podobno smo pred mnogimi leti ugotavljali za song The Sweetest Thing, ki je de facto pomenil slovo od nekdaj resnih in angažiranih rockerjev. Pričujoči komad je pravzaprav bleda preslikava njihovega hita Where The Streets Have No Name. Pa saj irske legende nimajo pravega motiva za naprezanje. Naj nastopajo tam med pavzo na fuzbal tekmi, tam bo še najbolj primeren oder zanje. U2 bodo najbrž še letos predstavili prvi pravi avtorski album po devetih letih.

Še bolj spevno in obenem še bolj lahkotno. Londonska zasedba Jungle se upira procesu redčenja njihovega ravno še dovolj enigmatičnega funky napuha. Glede na hudo konkurenco in marsikatero podobnost, ki so jo v zadnjih sezonah drugi pop izvajalci povzeli od njih, je pojav posnetka Someday, Somewhere še kar razumljiv. Novo plato Sunshine ekipa Jungle predstavi že prihodnji mesec.