DJ Umek: Če si dober človek, v šovbiznisu nimaš kaj početi

V sredini 90. let, ko nas je veliko hodilo v ljubljanski klub Sub Sub, si imel frizuro na gobico, široke pisane hlače, zanimive obeske okoli vratu in si že takrat malce didžejal, predvsem pa srkal novo glasbo, ki je bila dotlej precej nepoznana. Kako se spomniš tistih časov, kaj ti je bilo takrat pomembno glasba ali žur?

Ne gre eno brez drugega, haha. Glasba je bila vedno pomembna, tako kot je tudi danes, a na nek drugačen način. Tja smo prišli raziskovat nove stvari, vrtela se je dotlej nepoznana glasba, ni bilo Shazama, YouTuba, Spotifyja, ničesar, didžeji pa so vrteli neznane pesmi, ki so nas očarale in smo jih želeli imeti, potem pa je bila borba, da smo kaj našli ali si naročili iz tujine. Takrat nismo mogli najti ali prek aplikacije prepoznati pesmi, iti domov in jo sneti s spleta. Če si hotel določene pesmi slišati, si morali iti tja, saj si jo samo tam lahko slišal. Če se odločiš za kariero, je pomembno, koliko časa boš delal. Tisti, ki ne vztrajajo, počasi odpadajo. Potem ostaneš praktično sam in tisti, ki vztrajajo, eni naredijo več, drugi malo manj, a zagotovo bodo nekaj naredili.

Pomoje predvsem v tem, koliko sem bil pripravljen žrtvovati, treba pa je omeniti tudi to, da jim glasba, ki je potem šla v druge smeri, (menda) ni bila toliko všeč. Čeprav to bi bilo treba vprašati njih. Techno je po mnenju nekaterih postal brezvezen, ali pa zgolj posel, potem pač ne gre, jaz pa imam to glasbo neizmerno rad in jo z veseljem delam. Potem si najbrž bolj zagnan kot vsi ostali. Zemljič je šel v druge vode, prav tako Torulsson, Zorman je delal za teater, vsak pa je delal tisto, kar je bilo njemu zanimivo, zagotovo.

Ljudje se ponavadi odločajo, da bodo didžeji, zaradi denarja, deklet, alkohola, drog, skratka rokenrol. Jaz pa nisem vrtel ne za bejbe, ne za drogo, ne za slavo, ki je sploh ni bilo. Vrtim v prvi vrsti za sebe, ne ugajam drugim, pa mi očitajo, da sem se prodal. Če bi bilo to res, potem bi vrtel samo velike hite, pa tega ne počnem, vrtim neizdane, drugačne stvari. Ne glede na različna mnenja, kaj kdo reče, jaz še vedno to počnem iz ljubezni, tako kot včasih, razlika pa je ta, da prvih nekaj let ni bilo nobenega na plesišču, zdaj pa jih je ogromno. Brez te ljubezni in fanatičnega delovnika, pa je težko uspeti. Spet mislijo, da je vse lahko, pa je ravno obratno, vse, kar vidite na odru, je težko, veliko je vloženega truda in dela, nič ne pride samo od sebe.

Težko reči, že nekaj časa nazaj sem bil tam pri 600 pesmih, imam blazno veliko zbirko DAT kaset neizdane glasbe, tako da je težko tudi približno oceniti, koliko je vsega skupaj. Pravzaprav je irelevantno, v studiu preživim vsako uro, ki je možna, ker me to napolni, uživam v ustvarjanju glasbe. To mi je toliko pomembno kot potem, ko jo vrtim, mi daje toliko zadovoljstva.

Predvsem, ko zadevo naredim, po nekaj dneh, jo dam v "bunker" za nekaj časa, po petih dneh jo poslušam z novimi ušesi, pošljem še parim prijateljem, da mi podajo kritiko, povedo, kaj bi spremenili, to naredim ali ne, nato jo spet na stran. Čeprav sem včasih delal drugače in me kdaj prav tako ima, da bi ga takoj dal na Soundcloud, prijateljem, ko imam "master" posnetek, a sem si dejal, da je treba ustaviti konje, da je treba pesem "marinirati". Prej sem delal na ritem, skozi leta izkušenj, da je lažje na "beat" delat melodijo, saj ti določijo ritmiko in ostalo, ali če najdeš kak zanimiv glas, sample ali kaj podobnega, pa potem gradim na tem.

Mislim, da sta bila to pesmi Lanicor in Gatex, ki sta bili izdani v roku enega leta, moji največji pesmi. Takrat se je vse skupaj začelo, da sem dobil menedžment, dobivati bookinge, dobra glasba me je pripeljala do priložnosti, da sem lahko vrtel svoje plošče. Ko sem dobil agencijo, so videli, da sem mojster tudi na gramofonih, z vinilnimi ploščami in se mi je začelo odpirati. Delal sem celo s tremi do štirimi gramofoni, če nisi imel vsaj treh, si bil, v tistem času, brezvezen. Tisti, ki je vrtel zgolj z dveh, ga ni nihče poslušal.

Ko so se dogajale te stvari, se je počasi gradilo, da sem od 90. mesta na lestvicah, počasi prilezel do prvega mesta. Dobil sem nagrado za pesem leta, za najboljšega techno artista, kar se mi je takrat zdelo fino, a se potem navadiš. Vsi te takoj gledajo drugače, saj te zadeve zapeljejo skozi določen marketing, kar vpliva na percepcijo večine ljudi.

Neverjetno veliko. Ko sem bil mlajši, sem se vedno spraševal, zakaj me določeni ljudje ne marajo ali zakaj ne uvidijo, da sem dober DJ, niso mi verjeli. Potem so mi bili nevoščljivi, odšel sem iz Slovenije, upajoč, da bo bolje, a sem se moral ukvarjati z istim stvari, v še precej večjem obsegu, z zvezdami svetovnega kova. Nevoščljivost je vsepovsod.

Didžejanje je bilo precej časa absolutno moška domena, žensk dolgo časa nismo jemali resno, ker niso pokazale resnih veščin na gramofonih, potem je prišla Misstress Barbara, ki je "odtrgala", da smo ji vsi izkazali spoštovanje. Monika Kruze je bila solidna, precej dobra. Če pa malce prevrtimo naprej, so zdaj te ženske starejše, nimajo podpore družbenih omrežij in težko kaj naredijo. Jaz sem Gajin mentor in je šla najprej skozi splošno šolo tehnike, tako da vrti vrhunsko, je ne bi spustil za DJ mizo, če tega ne bi dobro delala. A prihaja iz glasbe, obvlada veščine družbenih omrežij, je glasbenica, pozna ritem, delala je neke trike, nad katerimi sem bil navdušen. Z menoj je šla skozi pekel, v smislu, da je veliko delala, praktično, dokler ji ne odpadejo roke. Ne pustim ji uporabljati gumba za sinhronizacijo, sva šla prav skozi vse faze. Dobila je hitri tečaj, želel pa bi si, da bi še več vadila (nasmešek). Je velik talent, upam, da ji bo uspelo, pokazala je, da ima velik potencial. Ali bo med boljšimi na svetu ali bo ostala med lokal patriotkinjami, pa bomo videli.

S strani artista bi idealno moral biti vrhunski DJ, producent, moral telovaditi, skrbeti za telo in zdravje, hoditi k psihoterapevtu, saj je to zelo naporno delo, da si "naštelaš" glavo, moraš imeti nore "social skillse", celoten paket. Vsaka izmed teh panog, ki je ne obvladaš, pa je zate minus in si zato malce slabši. Če bi prišel en UMEK, tako kot jaz, s spretnostjo za DJ pultom, ga jaz ne bi podpisal, da bi mu bil mentor.

Vsaj polovica dobrih artistov, je zelo zelo pokvarjenih, velikih narcisoidov, egoistov, po domače prascev in prasic. In so zelo uspešni. Če si dober človek, v dandanašnjem šovbiznisu nimaš kaj početi.

Vedno sem delal tako glasbo, ki mi je všeč, komu drugemu bi sicer verjel, da se je precej spremenilo, a ko sem leta 2010-12 šel iz techna, v tech-house, je bila zame to najslabša poslovna odločitev, ker je techno takrat ravno eksplodiral. Nihče mi torej ne more očitati, da sem se prodal, saj sem v bistvu šel z bolj komercialne usmeritve v manj komercialno. Šovbiznis je lahko precej trd svet, kjer se dogaja tudi veliko nečednosti. Zato se moraš kot posameznik tega zavedati in znati ostati pokončen. Ne mislim, da v njem ni prostora za dobre ljudi, a je v tem poslu žal veliko svinjarije in da moraš biti na to pripravljen. Hočem poudariti, da šovbiznis niso samo bleščice, ampak da se v ozadju dogajajo tudi stvari, ki niso vedno poštene – in da je dobro, da jih kot artist prepoznaš in znaš zaščititi sebe.

Naj prišepnem, da bo tudi na koncertu v Križankah ena pesem, priredba od Jarreja, a naj to ostane skrivnost, katera. Sicer pa gre za združitev dveh stvari, katere sem si vedno želel, zdaj pa bo končno bo prišlo do uresničitve le-tega. V bistvu to sploh ne bo moj "best of", bo pa moj pogled na to, kar je všeč meni in kaj bi z orkestrom zvenelo dobro. Imel sem petdeset pesmi, ki sem jih precej oklestil, deset jih bo z orkestrom, ostale pa bodo še nekatere zadeve, ki sem jih skrbno izbral. Vse skupaj pa je nedvomno blazno zanimiv proces.

Težko bi bilo boljše opisati, imam lepo življenje, res je, da gre za nekakšen "božji kompleks", da si kot vodja cerkve ali kulta, spodaj pa je pleme, ki te posluša. Vse to te tako napolni z energijo, toliko ene sreče, zares je dober občutek, četudi morda niso najboljše primerjave in prispodobe z vero, a navidez to tako deluje. Ko DJ vrti glasbo, dejansko vodi energijo in razpoloženje na plesišču. Jaz temu pravim manipuliranje' v dobrem smislu – usmerjanje publike skozi različna čustva in občutke. Obstajajo didžeji, ki vrtijo tako glasbo, da se prilagajajo in vrtijo hite, kar ljudje želijo slišati, potem pa smo didžeji kot sem jaz, ki pa vrtimo glasbo na način, da se jim ne prilagajamo. V bistvu gre za malce sebično zadevo. Če me bo nekoč v DJ kabini sunila kap, potem bo to lep način, da odidem s tega sveta ...