Uroš Perić: Ne igram za občinstvo, na odru glasbeno zadovoljujem sebe

Uroš, 15 let kariere je za vami, kako se je pravzaprav vse skupaj začelo?

V glasbeni šoli sem najprej igral harmoniko, a je že sam profesor hitro ugotovil, da mi bolj kot klasika utrezajo evergreeni, saj sem jih rad igral, saj sta to poslušala tudi mama in oče, od Elvisa, Pata Boona in Paula Anke. Potem sem začel poslušati črnsko blues glasbo, v časih, ko še ni bilo toliko zgoščenk, bile pa so izposojevalnice. Izposodil sem si, soseda mi je glasbo presnela na kasete, ki pa sem jih potem gulil, dokler se niso uničile. Takrat me je najbolj pritegnil prav ruralni črnski blues, Muddy Waters, slišal pa sem tudi Raya Charlesa, čeprav ga nisem poznal in tudi moja angleščina takrat ni bila kaj prida. A njegova interpretacija in občutek sta mi nekako najbolj "sedla", nasploh mi je črnski blues najbolj domač. Potem pa sem se sam začel učiti klavir, tudi alt saksofon, poslušal sem in delal svoje priredbe, čeprav je res, da sem imel za podlago osem let glasbene šole v Celju in harmonikarski orkester. Nato sem začel kupovati zgoščenke in jih poslušati, kar je bio v bistvu študiozno delo, ogromno poslušanja in poskušanja. Kot bi delal fakulteto. Črke, besede, ki jih nekdo uporablja kot novinar, nekdo pa kot glasbenik.

Pa si hitro "padel not" v glasbo?

Zelo. To sem počel dolgo časa in se izpopolnjeval. Spominjam sem, da sem komaj čakal, da se zbudim, da se bom učil in delal naprej. Ko sem bil mlad, ko sem začenjal z glasbo, so bili vsi moji kolegi v rocku ali alternativi, nikogar ni bilo prav močno v soulu, bluesu, jazzu. Do tistih, ki pa so bili, npr. Lojze Kranjčan, pa v bistvu nisem upal stopiti, tako da sem bil v precepu, ali bi to sploh počel. Razmišljal sem, da bi vrgel puško v koruzo, da bom to imel to zase, za dušo, ne bom pa od tega nikoli nič imel. Tako da sem študij menedžmenta normalno delal naprej in ga tudi končal.

Se pravi, da igraš pesmi, ki so všeč ljudem, tiste, ki so morda malo manj poznane, ki so všeč tebi, pa predvsem zase?

Res je, o tem večkrat razglabljam sam v sebi. Morda sem edini glasbenik, ki dejansko ne igram za občinstvo. Na odru zadovoljujem sebe. Igram za sebe, zaprem oči in ko sebe zadovoljim glasbeno, mislim, da sem prenesel to skozi neko energijo tudi občinstvu. In tudi pesmi izbiram na ta način.

Jamie Foxx je Raya Charlesa zaigral v filmu in prejel oskarja, tebi pa je on idol, ki si ga posnemal, a je počasi postal zgolj okvir za tvoje lastno ustvarjanje?

Iznašel sem svoj izraz, gibanje in Raya prenesel v današnji čas in zdaj sem to povsem jaz, saj nanj nisem pomislil že desetletje. Seveda mi je bil, hvala bogu, močna podlaga, saj je lepa stvar, da ti tak velikan drži luč. Sem pa igral v baru Tangiers, kjer so snemali film v New Orleansu.

Kdaj te je prijelo, da si začel ustvarjati lastno glasbo?

Zanimivo je, da sem to počel že prej, že v glasbeni šoli. Dejstvo pa je, da sem zelo globoko zakoličen v bluesu in soulu in se ne morem prodajati kot pop, četudi bi to lahko počel zaradi denarja, a to ni moja glasba. Tudi sodeloval sem zgolj z ljudmi iz te branže in to počnem že petnajst let. To je stvar, ki me osrečuje in to hočem delati in tudi delam.

Pa ti očitajo, da kopiraš Raya?

Nikoli nobene pesmi ne zaigram dvakrat enako, vsakič sproti ustvarjam, tisti, ki  igrajo npr. klasiko, pa igrajo vedno do note natančno. Torej na nek način kopirajo, v tem je razlika. Obvladal sem 400 Charlesovih pesmi, ljudje, ki igrajo tribute, morda naštudirajo deset, dvanajst hitov in to je to. Sam sem torej posegel zelo globoko in še danes dobivam "feedback" od ljudi, ki so sodelovali z Rayem in skozi mojo intrepretacijo podoživljajo njegovo glasbo in vedo, v čem je štos. Dejansko pa v Sloveniji občinstvo to morda vidi drugače. Njegov bobnar mi je rekel, da kanaliziram Raya. Jaz zdaj delam svoje stvari, a od njega je težko pobegniti. Čeprav se borim že dolga leta, da bi se oddaljil od njega, da me ne bi več tako istovetili z njim. V tujini je drugače, saj napišejo kritike, da si veliko poslušal tega in tega in da nadaljuješ njegovo poslanstvo. V Sloveniji pa ti očitajo imitacijo in da kopiraš nekoga in te imajo v predalčku. A konec koncev niti ni slabo, če te primerjajo s takim genijem.

Dejansko si svojo vrednost najprej začutil v tujini, je še vedno drugače, če igraš v tujini ali doma?

Zdaj ne več. Na začetku sem igral tudi pred praznimi dvoranami kje v tujini, a sem prav tako od sebe dal tri kilograme znoja, tako kot dandanes, ko igram pred polnimi. Ne delam razlike, saj dam v vsak nastop popolnoma vse, sicer nisem zadovoljen in ne znam lagati sam sebi. Pred mano so bili na jazz in blues sceni predvsem starejši ljudje, Greentown Jazz Band, Big Band, mladina ni toliko poznala te scene. Dejala sta mi, tako Kranjčan kot Primož Grašič, da sem pripeljal novo energijo v to glasbo. Danes je marsikomu precej lažje, to točno čutim in vem. In to tudi povem. Na mojih koncertih so zdaj različne generacije ljudi, na začetku so bili samo starejši. Napolnim Križanke, Cankarjev dom, Avditorij, ljudje pa prepoznajo kvaliteto. Kar ni slaba stvar.

Če si perfekcionist, vidiš napake, ko prideš z odra, ali jih hitro pozabiš?

Vidim, jih pozabim, a je to edino, ki me intrigira. Po naravi sem sicer len človek, pri glasbi pa sem perfekcionist. Kar vedo tudi glasbeniki, s katerimi sodelujem, da kdaj zavpijem, koga odrežem, saj hočem, da je perfektno, ko zaprem oči. A vedo, da me jeza hitro mine, da sem temperamenten človek in dober po srcu.

Nasmeh, karizma, sta tvoja ali skanalizirana od koga?

Sta povsem moja (smeh). Gre za moj južnjaški temperament, ki pa ne sovpada. Kar je tudi prav.

Je tvoja duša bela, črna, balkanska ...?

Ko igram v ZDA, vsi mislijo, da imam črnsko dušo. Nekdo je tudi dejal, da ne more verjeti, da nimam črnskih korenin. A moje korenine so iz Srbije, kjer je, zgodovinsko gledano, dosti ljudi povezanih tudi s cigani. Česar jaz v treh do štirih kolenih rodbine sicer nimam, a nikoli ne veš. Toliko sem padel v to glasbo, da sem dejansko eden redkih belcev s črnskim glasom. Hvala bogu lahko delujem tako v Evropi kot po celem svetu. Delam in pojem po občutku, kar pride iz mene, pa ocenjujejo drugi.

Izdal si več kot dvajset plošč, se glasba danes še prodaja?

V tujini se lepo prodaja, saj se še vedno da neposredno prodati za gotovino, v Sloveniji pa veliko pobere davkarija. Veliko snemam, podobno kot Oto Pestner. Večinoma je to minus, a vlagam v sebe, nekaj se vseeno proda, na koncu pa se vse nekako izravna. Vse, kar sem posnel, pa je v živo, brez elektronike. Kar je precej potratno, a tu je vse: od godalnega orkestra, simfonikov, big bandov, kombo zasedbe. Vse so živi instrumenti, tudi sam vedno snemam na klavir in ne sintesajzer. To mi veliko pomeni, kot tudi glasbenim sladokuscem, laikom pa je pač vseeno in mirno naprej poslušajo komercialne radijske postaje.

Delaš, ko snemaš, veliko ponovitev?

Zanimivo vprašanje, tega me še nihče ni vprašal. Jaz sem vokal največkrat v življenju posnel dvakrat. Prvič je ponavadi najboljše, včasih mi tonski mojster, če me ne pozna, reče, naj ponovim. Sicer pa pridem vedno "v nulo" pripravljen. Ne razumem, kako lahko ljudje pridejo nepripravljeni, kot tudi ne razumem, ko mi rečejo, da je neka pevka pesem snemala sedemnajst ur. Koliko ti mora to pasti koncentracija. Tri poskuse morda, a to je maksimum. Poleg glasbe mi mora biti všeč tudi besedilo, moram ga začutiti, da ga bom lahko posredoval poslušalcu. Sem neke vrste igralec. Čutim, da moram doživeti besedilo, da ga bom lahko prenesel človeku, ki ga posluša in ga bo lahko doživel tudi sam. Če mi kaj ne ustreza, tega ne morem zapeti.

Kakšni in čigavi komplimenti ti največ pomenijo?

Prav tako zanimivo vprašanje, saj sem bil na začetku kariere precej negotov. Ves čas sem lovil komplimente. Dobil sem jih od sivolasih glav, priznanih ljudi v tej glasbi, ki so bili vedno pozitivni. Ne spomnim se, da bi dobil negativen komentar, kar morda ni tako dobro, je pa lepo. A to me je gradilo, da sem dobil samozavest, da zdaj vem, da je to to. Dandanes pa ob komplimentih ne čutim več evforije. Danes je to, kot bi nekdo odrezal kos kruha, kar se sliši čudno, včasih pa mi je pomenilo ogromno. A če jih ne bi bilo, najbrž ne bi nadaljeval svoje poti.

Kaj je zate največja sreča?

Čeprav to vsi potencirajo, to ni tako lahko. Vsak nosi svoj križ. Zajadral sem v štirideseta in postajam bolj zrel in bolj vem, kaj je pomembno in kaj me osrečuje, odvrgel sem stvari, ki me obremenjujejo in ljudi, ki so imeli negativno energijo. Prej sem se družil z vsemi, ker sem tak človek, da imam rad vse ljudi, a to ni bilo v redu. Skanaliziral sem, kaj mi je pomembno in sem zaradi tega bolj srečen. Veliko se poglabljam vase, vidim napake, ki sem jih delal, čeprav jih ne moreš izbrisati. Ne moreš biti ves čas totalno srečen, v to ne verjamem. Lahko me zelo osrečijo malenkosti, čez dve uri pa bom morda že malce depresiven. Stvari morda jemljem (pre)globoko, a tak pač sem. Nasmeh mojega 4-letnega otroka je velika sreča. Sicer pa ves čas probleme nosiš s seboj, saj se vedno najde kaj, a ljudje smo tako narejeni. Trenutkom popolne sreče ljudi, ki objavljajo na Facebooku, ne verjamem.

Na kakšne načine se sproščaš, katere ventile imaš za to?

Poleg glasbe seveda sin, sprehod, plavanje, morje, voda in alkohol (smeh).

Imaš sanjsko službo, kakšno je torej to življenje med rokenrolom in bitko za golo preživetje?

Vedeti je treba, da se ukvarjam izključno z glasbo. Samo z nastopi in prodajo svoje glasbe, ne poučujem ali kar koli podobnega. Če bi to počel samo v Sloveniji, bi crknil, a hvala bogu delam po vsem svetu in ni tako slabo. Menim, da sem že kar nekaj ustvaril, kar me zagotovo malce dvigne. Je težak biznis, saj mnogi delajo še vse drugo, da lahko preživijo.

Menda pripravljaš sodelovanje s člani originalne spremljevalne zasedbe Raya Charlesa?

Sicer nočem, dokler ni domenjeno, preveč govoriti, a sem doslej sodeloval že skoraj z vsemi, ki so igrali z Rayem. Kar pomeni, da me priznavajo in upoštevajo. Če bi hotel z big bendom po Evropi, bi bilo to precej potratno, saj so člani na različnih delih ZDA. Tam sem igral tudi z Maceom Parkerjem, a je bil to kar drag projekt. Vsak ima svojo službo, 25 ljudi, kar je težko uskladiti. Ideja je tako, da bi vzel njegov kvartet in njegove pevke, s katerimi sem že delal. Ideja je dobra, bomo videli, kaj bo iz tega.

Katero sodelovanje ti je najbolj ostalo v spominu ali ti je najbolj pri srcu?

Od 250 sodelovanj res težko rečem, čeprav drži, da vsako posebej, kar se je v določenem trenutku ponudilo. Igral pa sem v Atlanti v Georgii, kjer sem bil edini belec na odru, sami črnci, igral pa sem njihovo glasbo. Podobno kot bi črnec prišel k nam in igral polko. Prišel je gospod, ki je prekinil koncert, bil je kongresnik John Lewis, leva roka Martina Lutherja Kinga, me objel in se mi zahvalil pred celo Ameriko, snemala je televizija CBS, da na najboljši možni način predstavljam njihovo glasbo po Evropi. To je bilo za mene "uau", a sem za to, kdo je pravzaprav bil to, izvedel šele kasneje.

S kom bi še posnel duet?

Večina želja se mi je izpolnila, ostali pa večinoma umirajo. Nenormalna želja je bila Aretha Franklin. Igral sem v klubu v Detroitu, kjer ona nastopa, a je potem čez en teden tam praznovala rojstni dan. Bila sta še B. B. King in Billy Preston. Na misel mi prideta še Patti LaBelle in Tony Bennett, imel sem srečo igrati z njegovim kvartetom in se tresel od sreče. Sodeloval sem tudi z Oliverjem, ki je iz spoštovanja do mene zapel celo v angleščini.

Na kateri točki kariere si torej?

Če obstaja deset stopničk, sebe vidim na tretji, a na prvi nikoli ne bom. Na drugo lahko pridem, a potrebujem denar, srečo, poznanstva. Najtežje je priti s tretje na drugo. Prvo so dosegli samo največji in v današnjih časih ni dosegljiva. Vesel sem, da sem na tretji. Če pa pridem na drugo, pa bom preskrbljen za vse življenje (smeh).

Kdo je Uroš Perić?

Sem Celjan s srbskimi koreninami. Imam južnjaški temperament in nežnost, ter slovenski občutek za biznis in obnašanje. Potegnil sem najboljše od obeh svetov. Sem nasmejan in pozitiven, a saj to ljudje vedo in začutijo. Glasbo diham in obožujem, kot tudi kuhanje in hrano. Kaj najbolje skuham? Nor sem na balkansko, francosko in italijansko hrano. Nič sladkega, a delam specialitete, ki potrebujejo tudi nekaj ur, iščem recepte, nasvete kuharjev, potem pa naredim svojo različico. Sem gurman, ki veliko zapravi za domačo hrano, tako da ne nakupujem veliko po trgovinah. Rad popijem, rad imam družbo, zabavo, hodim, plavam, obožujem ribe in morsko hrano. To sem jaz.