Usher je bil vedno previden

Usher – Coming Home

Osemletni diskografski premor za seniorsko pop megazvezdo nikakor ni priporočljiv. A v primeru Usherja se zdi še kako smiseln. Pevčeva vrnitev na lestvice sovpada z njegovo ultimativno karierno galvanizacijo – do zdaj nikoli, sploh pa ne v tračevskem smislu, problematičen Usher zdaj dobiva najvišje karatni status. Seveda, Usher predstavlja šovbiznis valuto, ki velja izključno v ZDA, pogojno le še na Japonskem. Obenem pa aktualna globalna ekspanzija dela in lika odličnega soul pevca in prav enako sijajnega plesalca, rojenega v Tennesseeju, torej kompletnega performerja, vpadljivo potrjuje strašljiv (ne)premik v glasbeni diviziji zabavne industrije. Coming Home je, ne le po naslovu, skrajno prijazen konec epske zgodbe. Usher, ki je nedavno nastopil na prestižnem odru z oznako Super Bowl – polčas, je zadnji dve leti s solističnim spektaklom rezidenčno navduševal v lasvegaškem megahotelu Caesars Palace, medtem ko je z družino tudi prebival na robu središča Nevade. Pred tem je bil – tihi naslednik ikonskega Michaela Jacksona – tudi žirant v enem najslavnejših televizijskih šovov/lovov za novimi pevskimi talenti. Jay-Z-jev (tj. direktorjev) klic z vabilom na Super Bowl, ki velja za vrhunsko potrditev artistove uspešnosti, tako ni bil presenečenje. Usher že z uvodno pesmijo na albumu Coming Home izrabi marketinško možnost dodatno se spromovirati (tudi) v Afriki. Obenem je naslovni song ali duet z nigerijskim pop božanstvom Bunra Boyjem za Usherja tako značilno prijazen, predvsem pa zelo diskretno zadiši po produkcijah Quincyja Jones, veteranskega studijskega maga, ki je med drugim prav Jacksonu oblikoval njegov legendarni album Thriller. Devetica v nizu Usherjevih albumom nato zelo previdno zastane pri vzpostavljenem zmerno hitrejšem ritmičnem režimu. Tako Coming Home v prvi polovici ponuja brezmadežno poslušalsko ugodje. 45-letni souler, odrasel v Atlanti, v tej le občasno resnično pošteno zastavi svoj prepoznavni mehkejši glasovni nastavek. Coming Home se zalomi pri sicer odličnem, seksi soft-funk-pop komadu Kissing Strangers. Paradoksalno ta opozori, da Usher brez pardona kopira Justina Timberlaka, pri čemer je Timberlake skozi vse svoje uspehe brez odlašanja emuliral (tudi) Usherja. Šment. A panike na tej kaskadi še ni! Izrazito jokava sredica albuma – baladi Risk (s pomočjo mlajše kolegice H.E.R.) in Bop – ni zanimiva. Zato pa popevka Stone Kold Freak na polno 'zapluži' v zelje, tj. v slog, značilen za Chrisa Browna. Singličen Ruin je prav tako sijajen, nežen afrobeatovski kos (duet s Pheelzom, še enim izjemno nadarjenim Nigerijcem), a je tudi takih na Brownovih albumih, kolikor jih hočeš, prav res. S kompozicijo BIG se Usher znova, tokrat še bolj ponesrečeno, vrne v Timberlakovo stilsko naročje. Usher vse do konca albuma, ki ga kot 20. v vrsti zaznamuje fenomenalen novodobni pop-funk Standing Next to You, še vedno navdušeno ohranja zbujeno dinamiko ali ritmično kondicijo, a komada, ki bi po obliki izstopil, ne boste našli. Za nameček je Standing Next to You popevka, ki so jo Usher in njegov produkcijski tim prvotno zasnovali za mladega južnokorejskega pop šampijona Jung Kooka. Usher se v tem primeru članu BTS pridruži le z minimalnim vokalnim vložkom, drugače pa je Standing Next to You na pričujočem albumu označena le kot remiksana različica – ki pa je presenetljivo za nekaj sekund celo krajša od originala. Coming Home je lep, opojen, eleganten, zelo prijetno odišavljen album, toda estetsko ciklanje in koketiranje z opusi lastnih malikov, ki ga ponuja veteran, nepreklicno uspava.

Ocena: 3,5