'V glasbi sem dolgo, tu pa bo za vedno'

Škofjeloški speed metalci Sarcasm so bili tako prva zasedba, ki je namesto Pomaranče (nedavno je preminul vodja zasedbe Mijo Popovič) stopila na letni oder kranjskega SubArta. Zasedba, ki počasi drvi proti 40. obletnici obstoja, ima veliko koncertih izkušenj, tako doma kot v tujini, kranjska publika pa jih dobro pozna, zato jih je tudi sprejela z odobravanjem.

Zasedba je doslej zdala sedem studijskih albumov, in sicer Crematory (1989), Igra narave (2002), Divja kri (2003), Revolt (2006), Something To Believe In (2011), Thrash (2014) in Pot v raj (2020). V skupini se je doslej zamenjalo kar nekaj članov, v zdajšnji postavi pa so Aleš in Matevž Blaznik, Klemen Renko in Vito Stričevič.

"Trenutno snujemo osmi album, na katerem bo deset pesmi. Skladbe smo že so posneli in so v fazi miksanja. Tudi naslovnico smo že idejno zasnovali, tako da izid albuma načrtujemo proti koncu letošnjega leta. Tokrat smo se odločili, da bodo pesmi v angleškem jeziku. V sklopu Subart open aira smo premierno zaigrali pesem Rebellion, ki je naletela na topel odziv občinstva," nam je zaupal vodja škofjeloške zasedbe, Aleš Blaznik.

Drugi so bili na vrsti ljubljanski SkyEye, ki so lani obeležili desetletnico obstoja v ljubljanski Cvetličarni, obenem pa obelodanili tretji album New Horizons. Zasedba, ki na ploščah vokalno zveni "precej podobno Bruceu Dickinsonu iz 90. let", ko se je izrazil nekdo od spletnih komentatorjev, pa na koncertu pokaže drugačne barve, zmes metala in rokenrola.

Kot nam je lani zaupal pevec Jan Leščanec, je dejal, da mora "frontman prenesti energijo benda in glasbe na publiko." Tudi v Kranju se je potrudil po svojih močeh, po drugi strani pa drži tudi, da svojo ljubezen do Iron Maiden izkazuje s koncerti s "tribute" zasedbo Iron Median, v kateri igra tudi Alen Steržaj (Big Foot Mama).

Glavna atrakcija večera pa je bil seveda Phil Campbell and the Bastards Sons, skupina, ki jo vodi 64-letni valižanski rock glasbenik, najbolj poznan kot kitarist skupine Motörhead. Z njimi je bil med leti 1984 in 2015, ko je umrl frontman Lemmy Kilmister. Poleg Phila so tudi njegovi trije sinovi Todd, Dane in Tyla, sprva je bil na vokalu Neil Starr, zadnje tri leta in pol pa je njihov prvi glas Joel Peters.

V slabem desetletju delovanja so poleg dveh EP-jev in živega albuma izdali tudi tri studijske plošče, zadnjo, Kings of the Asylum, leta 2023, ko so nastopili tudi na prvem Tolminatorju v Tolminu. Pevec tako v pravem rokenrol slogu, s svojo pojavo kosmatega, rdečelasega vikinga, zlahka opravi tako s klasikami Motörhead (Iron Fist, Going to Brazil, Born to Raise Hell, Ace of Spades, Killed By Death), kot tudi z njihovimi avtorskimi pesmimi in za konec celo priredbo Bowiejeve Heroes, ki je zvenela še posebej veličastno v drveči rock preobleki.

"Za glasbo gre, ki je najbolj pomembna stvar v mojem življenju, lahko imaš veliko luksuza, a če je glasba slaba, potem je vse brez smisla. V glasbi sem dolgo časa in bo tukaj za vedno. Če bi napisal knjigo, bi napisal samo smešne stvari, nočem in ni nujno, da ljudje vse vedo o meni. Včasih je bolje, da ne veš vse resnice, ki je lahko tudi precej dolgočasna. Sicer pa ni pomembno, kako velik je koncert ali festival, važno, da je občinstvo za stvar, da ima rado našo glasbo. Odkar sem pred slabim desetletjem prenehal piti in se drogirati, se je rokenrol življenje precej spremenilo, z Lemmyjem sva poskusila marsikaj in se imela super. A pride čas, ko je treba prenehati," nam je zaupal Campbell, ki je s svojimi "pankrtskimi" sinovi pokazal, da je duh rokenrola še kako živ in da bodo igrali tako dolgo in tako glasno, kot bo le mogoče ...