Morrissey: Zavestno kontroverzen, a vedno enako dober

Kdor je odraščal ob The Smiths v 80. letih prejšnjega stoletja, je zagotovo dobro seznanjen z njihovimi poskočnimi pesmicami, ki sta jih ustvarjala dva nadarjena mladeniča, Johnny Marr s svojim značilnim virtuoznim preigravanjem kitare ter Steven Patrick Morrissey, ki jim je pridal svoja mladostniška, globoko introspektivna besedila. To so bile pesmi, ki so za razliko od ostalih skladb na lestvicah popularno kulturo popeljale na povsem nov nivo in nagovorile milijone najstnikov in trpečih duš po vsem svetu.

Prav to pa se še vedno dogaja z mlajšimi generacijami, ki so jih nagovorile njegove pesmi iz samostojne kariere, ki traja že slaba štiri desetletja. The Smiths so ponudili "samo" štiri albume, a dovolj hitov, ki so se večno vtisnili v moderno pop-kulturno zavest. Moz, kot mu radi rečejo njegovi oboževalci, je že pol leta po zadnjem albumu matične skupine ponudil odlični samostojni prvenec Viva Hate, na katerem so favoriti, kot so Suedehead, Everyday is like Sunday ter Hairdresser on Fire.

Marca letos je izdal štirinajsti samostojni studijski album Make-Up Is a Lie, ki ga krasi produkcija iz njegovih najboljših časov in je tako ušesom precej bližje kot njegova prejšnja, nekoliko produkcijsko "razglašena" California Son (2019) in I Am Not a Dog on a Chain (2020). Začuda(?) sedeči avditorij Križank je na sredin večer nakazoval na EMŠO prisotnih oboževalk in oboževalcev, četudi so tisti, najbolj zavzeti, hiteli pod oder, da bi bili bližje svojemu heroju. Pred pričetkom smo lahko na odrskem ekranu gledali in poslušali nekatere Mozove sodobnike, od Kraftwerk pa do novoromantičnega kluba Blitz s Steveom Strageom na čelu in njegovo himno Fade to Grey, ki jo je svetu ponudil leta 1980, ter novejše zasedbe Interpol. Napovedani dve minuti čez 21. uro pa je na oder stopil Morrissey, v burgundsko rdeči svileni srajci, s cvetom hortenzije za pasom.

Nepopisno veselje je avditorij preplavilo, ko je pozdravil z "dober večer" in koncert pričel s prvo pesmijo Billy Budd, z albuma Vauxhall and I iz leta 1994. Nadaljeval je z I Just Want to See the Boy Happy in First of the Gang to Die, favoritom s plošče You Are the Quarry iz 2004. Ekstatična elektrika je zagotovo stresla vse tiste, ki jim je ljub eden največjih hitov zasedbe The Smiths, in sicer How Soon Is Now?, ena najbolj kultnih pesmi zadnjih štirih desetletij. Podoben status, a iz njegovega solo opusa, ima tudi Suedehead, pesem, ki jo je posvetil enemu od svojih filmskih idolov - Jamesu Deanu.

Mozovi koncerti so pravzaprav vsaka pesem svoja zgodba, svoj film, saj so nas spremljale podobe, odlomki iz številnih filmov, od Deana, Brigitte Bardot, Kirka Douglasa, Roberta Mitchuma pa vse do njemu ljubih Oscarja Wilda ter zasedbe New York Dolls. Poudariti velja, da je spremljevalna zasedba v postavi Jesse Tobias in Carmen Vandenberg na kitarah, Juan Galeano na baskitari, Camila Grey na klaviaturah ter Matt Walker na bobnih delovala zelo skladno in uigrano. Nove pesmi so se odlično vklapljale med skladbe s starejšimi datumi, zvok je bil odličen, četudi si je marsikdo želel, da bi bila sicer izvrstna zvočna slika še nekoliko glasnejša.

Iz repertoarja The Smiths smo lahko slišali še A Rush and a Push and the Land Is Ours, I Know It's Over, Shoplifters of the World Unite, veliko pa se je pelo tudi ob njegovih zimzelenih Everyday is like Sunday ter Irish Blood, English Heart. Z zadnjega albuma je postregel še s komorno Notre-Dame ter pomenljivo The Monsters of Pig Alley. Zaključil je z zloveščo Jack the Ripper, ko je oder prekrila zavesa umetnega dima in krvavo rdeči reflektorji. V dodatku se je Morrissey pojavil v majici z napisom Ljubljana, ki je potem letela med občinstvo, večina pa je pela himnično There Is a Light That Never Goes Out, sploh besedilo, ki pravi "umreti ob tebi je tako nebeški način smrti".

Mož, ki je vedno skrival seksualnost, v javnost pa plasiral vse, od celibata do biseksualnosti, ima še vedno oster in našpičen jezik, veliko igrive hudomušnosti ter ljubezen do nastopanja, metanja rutic in srajc med svoje občinstvo, ki seveda vedno hlepi po tovrstnih "suverničkih" svojega idola. Kako nežni so lahko varnostniki, pa smo lahko videli ob nekaj nenapovedanih vdorih posameznikov na oder, da bi se ga lahko dotaknili, ki so jih lepo pospremili nazaj med občinstvo, sicer pa je to nekaj, kar je bilo vedno del njegovih koncertov, pri nas pa to velja za dokaj neobičajno prakso. Podobno ni običaj, da se vsak član zasedbe poslovi od občinstva, kar so tokrat storili njegovi soborci na odru, saj nam je vsak namenil nekaj poslovilnih besed.

Moz je pri nas prvič gostoval leta 2015 v Tivoliju, ko je predstavljal album World Peace Is None of Your Business, ko se je šušljalo, da je menda zahteval, naj se v neposredni bližini za čas njegovega gostovanja zaprejo vse trafike z burgerji. Tokrat so se pred njegovim koncertom nekateri spomnili na njegove poglede na Izrael in istoimensko pesem izpred slabega desetletja. Fanatični zaščitnik živali je sicer omenil, da je "še vedno isti", da "se ni spremenil" in "vaše življenje je posebno in pomembno samo v toliko, kot vanj sami doprinesete".

V njegovem primeru bi bilo sicer včasih morda dobro ločevati človeka od umetnika, a svet, poln sovraštva, vojn, ignorance in sivega povprečja, potrebuje ljudi, kot je Morrissey, da mu na luciden način kažejo ogledalo, hkrati pa zna vse skupaj zapakirati v hudomušno-bistre pesmi, ki si jih, zavedajoč se ali ne, vsi radi prepevamo. In kdor poje, (baje) zlo ne misli. "Pri vas se počutim varno," je bila ena njegovih zaključnih misli, podobno lepo pa se je bržčas počutil marsikdo, ki mu je ponudil roko s svojo umetnostjo v slabih devetdesetih minutah nastopa.