Valentino Kanzyani: emocija in predanost, ki ju je moč čutiti

Z dogodkom Old Kitchen se v družbi Veztaxa, DJ Psiha in Gumja vračaš na oder ljubljanske Cvetličarne, v čem je razlog, da dolgo nisi nastopil v prestolnici?

Prvi razlog je seveda pandemija, ki nas je zadela v začetku leta 2020, ko so se stvari malo izboljšale, pa sem bil odsoten, saj sem bil eno leto v tujini. Od Mehike pa do ZDA, Čila, Venezuele, Dominikanske republike. V Evropi sem spet od 21. maja letos.

Najavljeno je, da boš fene razveselil z "oldies goldies" setom, kaj ti je osebno bolj pri srcu, da vrtiš novejše, aktualne zadeve, ali morda tudi tisto, po čemer te publika najbolje pozna in po svoje tudi pričakuje?

Veseli me tako eno kot drugo, seveda pa so "oldies goldies" nekaj posebnega, ker to redkeje vrtim, zato je vsakič tako zame kot tudi občinstvo precej bolj posebna izkušnja, saj gre za bolj ekskluziven nabor. Vsakič, ko nastopam, je dokaj poseben občutek, saj se čustva vezana na ta čas in te plošče, vrnejo v močnih sunkih in je enostavno toliko bolj intenzivna in magična izkušnja, tako zame kot tudi za vse prisotne ljudi.

Kaj se po glavi plete didžeju, medtem ko vrti, najbrž je precejšnja razlika, ali je povsem trezen ali ne, a vendar – je potrebna maksimalna koncentracija, ali glasba popelje, lahko človek "spusti srce in dušo na pašo" ...?

Sploh pri vrtenju na treh gramofonih je koncentracija zelo pomembna, ker je tehnika zelo specifična za ta čas in to vrsto glasbe, kar je ključnega pomena, kako to DJ tehnično izvede in je seveda trezna glava pri tem nujna.

Smo v času digitalne revolucije, kako gledaš na t. i. USB DJ-je, ki prinesejo muziko na ključku ali imajo vse v laptopu, kjer potem zgolj zavrtijo, kar so prej pripravili, v nasprotju, seveda, z "old school" vrtenjem z vinila ali CD-jev?

Nimam neke prevelike kritike za DJ-je, ki vrtijo ali z USB-ji, na CD-predvajalnikih, ali pa z računalnikom, če imajo dober izbor muzike in to dobro izvedejo. Če se čuti in vidi emocija in predanost za tem, nimam nikakršnih komentarjev. Je pa seveda vrtenje z gramofonov dosti bolj zahtevno in v času, ko še ni bilo na voljo digitalne tehnike, je bilo tudi zaradi tega dosti manj zanimanja za didžejanje, kar pomeni, da nas je bilo manj in je bil že to velik filter za kakovost.

Kaj pa neznanski uspeh, ki ga je dosegel tvoj kolega Umek, s katerim sta ledino orala tudi v Ambasadi Gavioli, sta v navezi, sodelujeta, v kakšnem odnosu sta zdaj, po treh desetletjih na sceni, ste bila vedno kolega ali kdaj tudi rivala?

Z Umekom sva žal izgubila stike in sva šla vsak svojo pot že okoli leta 2007. Kdaj pa kdaj se srečava, a zelo redko. Njegovega uspeha sem vesel in mu ga želim še veliko.

Zakaj meniš, da se je zgodba Ambasade Gavioli končala, bi bila danes taka scena, kot je bila pred desetletji sploh mogoča, ali so pretehtali drugi faktorji?

Zelo težko odgovorim na to vprašanje, seveda so se časi menjali, klub je bil nekaj posebnega in seveda je škoda, da ni več prisoten, ker bi še danes bil nekaj posebnega. Vrtel sem po vsem svetu in si dostikrat sam sebi potrdi, da je bila Ambasada zares edinstvena.

Ambasada Gavioli, kot smo jo poznali, je žal preteklost, kakšne občutke imaš ob tem, glede na to, da si se tam "naredil", živel za to zgodbo, bil rezident in nekaj časa tudi "deklica za vse"?

Misliš sin, ki je skrbel za vse? (smeh) Z veseljem sem se lotil vsega in dal dušo za ta klub, žal se lastniki niso dobro zavedali in cenili moje in Umekove prisotnosti in smo se razšli že davnega leta 1999. Ambasada je šla naprej, midva z Umekom pa tudi in je škoda, da nismo zgodbe razvijali skupaj in naprej. Zagotovo bi jo to še bolje ustoličilo v svetovni vrh klubske scene, saj bi kombinacija z mednarodno znanima rezidentoma, kot sva bila midva z Umekom, še bolj pripomogla k legendi.

Zakaj meniš, da je didžejanje pretežno v moški domeni, zakaj je tako malo žensk, ki se ukvarjajo s tem, v svetovnem, sploh pa v slovenskem merilu, vsaj kar se tiče velikih imen?

Mogoče, ker je v preteklosti bila ta vrsta umetnosti vezana na dosti bolj zahteven način samega izvajanja in smo se pač fantje dosti bolj ukvarjali s tem. Danes je veliko več ženske energije na sceni, kar je zelo pozitivno in osvežujoče, je pa še vedno dosti več moških za pultom kot pa žensk. Razlogi za to so različni in lahko znova povezani z vrsto samega dela. Tudi v klasičnih pop rock bendih je veliko več moške energije kot pa ženske ...

Kaj meniš o sodobni elektronski glasbi, nekateri se radi vračamo nazaj v 90. leta ali na prelom tisočletja, kako ti primerjaš sceno pred četrt stoletja ali pred npr. 20 leti in zdaj?

Sam vrtim precej glasbe, ki je bila izdana v 90. in v začetku tega tisočletja, dosti te glasbe je na voljo in veliko neznanih komadov odkrivam, kar je nekakšna moja naloga, da to muziko najdem in predstavim sedanjemu občinstvu. Vrtim pa tudi nove zadeve, se ne omejujem, če je komad dober, je dober in pri izboru nimam drugega kriterija.

Si med stotimi najboljšimi didžeji na svetu in eden redkih, ki obvladuje rolanje s tremi gramofoni hkrati, danes se mladi večinoma učijo z YouTuba, si se ti večinoma učil s treningom oz. na terenu?

Veliko treninga je bilo potrebnega za izpiliti tehniko na treh gramofonih in seveda ni šlo drugače kot vložiti veliko truda v samo izvajanje s treningi, da bi bila na terenu izvedba čim boljša.

Glede na tvojo diskografijo, bi lahko dejali, da je format, ki ti je bližje EP in ne LP. Se ti zdi album preživet format, v času, ko se je pozornost ljudi zmanjšala na pol minute (ali manj) na Snapchatu ali Tik Toku?

EP je format za muziko namenjeno DJ-jem in je album oziroma LP nekako, vsaj zame, bil vedno drugačen koncept. Samo enkrat sem se tega zares lotil, in sicer z izdajo pri založbi Cadenza.

Res verjameš, da nekateri ljudje glasbo zgolj poslušajo in ob njej ne uživajo, je to sploh mogoče?

Je mogoče, ker sem spoznal nekaj ljudi, ki jim žal muzika ne spodbudi nikakršnih občutkov, a so taki ljudje zelo redki. So pa del spektra, ki je zelo raznolik in seveda je za vsakega posameznika doživetje drugačno.

Baje te zanima tudi psihologija, v kakšnem smislu?

Človeški um je zelo zanimiva kreacija in med svojim delom sem spoznal veliko različnih ljudi, ker sem po naravi precej ekstrovertiran. Zato mi je bilo fascinantno spoznavati, kako ljudje delujejo in se na različne načine obnašajo v podobnih situacijah.

Nekoč si živel na Ibizi, tam je imel žurerski raj za zvezdnike tudi Tony Pike, ki je gostil od Freddieja Mercuryja, Grace Jones, do Kylie Minogue in Julia Iglesiasa, si ga kdaj spoznal, kako se sicer spominjaš "zlatih let" Ibize?

Nisem spoznal Tonyja, sem pa tam spoznal veliko drugih ljudi, ta otok je magičen in sem zelo vesel, da sem ga doživel pred totalno komercializacijo. Moja prva sezona je bila leta 2006 in nimam besed, da bi lahko opisal kaj se je vse dogajalo in koliko sem hvaležen, da sem lahko tam delal celo sezono, za vse izkušnje in vse, kar sem tam doživel.

Menda si velik oboževalec Depeche Mode, katero obdobje, album, ti je najbolj pri srcu?

Zelo obožujem ta band in težko izberem album, ki mi je najbolj pri srcu, lahko mogoče izpostavim album Playing the angel, v času katerega sem jih imel priložnost poslušati v živo v Ljubljani in se fotografirati z Davidom in Martinom.

Se pridružuješ popularnemu mnenju, da so bili boljši prej, ko so bili še z Alanom Wilderjem?

Nisem nikoli slišal za to, z vsem spoštovanjem do Alana, a zame so ključni akterji v tem bendu vedno bili David in Martin ter seveda Daniel Miller kot producent.

Kakšen je tvoj didžejevski kruh dandanes, lahko živiš samo od tega ali počneš tudi druge stvari?

Še vedno lahko živim od tega in sem za to zelo hvaležen.

Koliko pri didžejanju šteje talent in koliko trdo delo?

Rekel bi, da polovico talent in polovico trdo delo.

Počasi korakaš proti abrahamu, je glava še vedno mlada in razigrana, kaj pa telo, še vedno uboga, ali je treba zanj bolje skrbeti in ga predvsem poslušati kot recimo pred četrt stoletja?

Iskreno povedano, se počutim zelo dobro in seveda skrbim, da je moje telo v formi in glava na mestu (smeh).

Kaj pa ideja o centru za alternativno medicino, v katerem bi zdravili ljudi z glasbo in z delavnicami, je bližje realizaciji ali si to idejo opustil?

Za to je še čas, haha. Zaenkrat imam še veliko zanimanja in volje, da se razvijam kot glasbenik.

S koncem koronskih ukrepov, so se vrnili koncerti in tudi množični dogodki, je kolektiv Luckison še aktiven, kaj imaš trenutno "v ognju"?

Seveda smo aktivni, tako pri organizaciji dogodkov in tudi kot založba, nedavno smo izdali novi EP skrivnostnega producenta Tri.Al.Tripa, seveda na vinilu.

Kako gledaš naprej, kaj napoveduješ za moderno elektronski plesno sceno?

Množično širjenje ... (pomežik)