Valvenitvaris zastopa PTČ, simpozij obišče še Ezra

Ezra se rad pohvali, Valvenitvaris prav tako, a nekoliko bolj prizemljeno, vsaj navidezno, vsaj začetno. Prejšnje in kasnejše sekvence, ki jih hiteče nizata trenutno glavna protagonista ljubljanskega raperskega oz. traperskega podzemlja, švigajo do stropa in naprej do zvezd ter takoj nazaj, itak. Tako raperja podaljšujeta kolaborativno linijo. Z Ezrinega velikega prvenca Manifest je znan posnetek Sirene, z minulega hitovskega albuma dvojca PTČ z naslovom Neki tko vsak dan še kar naprej mede njihova skupna halucinogenost, potitlana kot Čs. Tokrat Valvenitvaris (Val Fürst) kar sam zastopa dvojec PTČ. Ikonski Audi-ud-uzadi seveda ni ostal parkiran kar tam nekje. Drži. Še vedno se močno maje. Pa to.

Če je bila julijska singlica End of Summer veliko presenečenje, pa se vremena bistrijo z Loserjem. Nov album globalno prepoznanih Tame Impala oziroma projekt Kevina Parkerja pod okriljem nove založbe, kaže, le ne bo nekaj povsem čudaškega. Rejvarsko navdahnjena predhodnica vendarle ima klasično parkerjevsko sosedo. Kdaj bo avstralski indie-pop as postregel z daljšim delom, ostaja skrivnost. Ni pa izključeno, da bo na tem Loser edina radiem namenjena spevnost.

Ustvarjalna zadržanost legendarnih glasbenikov je razumljiva. Preudarna selektivnost je tudi nekdanjega vodjo ikonskih newyorških indie-poprockerjev Talking Heads in kasneje uspešnega solista vodila med raznorodnimi glasbenimi projekti. Bodisi je šlo za scensko glasbo bodisi za diskografske vmesnice z zanimivimi sodelovanji, vselej brez posebnega komercialnega predznaka oz. napuha. Zdaj se je David Byrne le reaktiviral in našel motiv. Njegov peti album v zadnjih dveh desetletjih, naslovljen Who Is The Sky?, je že tu. Byrna spremlja nova zasedba Ghost Train Orchestra. Vzdolž hitovske alter-etno-jazzy veselice srečujemo še gostjo Hayley Williams, glavno pevko v ameriški indie-pop zasedbi Paramore. Vzporednici med Byrnom in hrvaškim artistom Darkom Rundekom (zaslovel z novovalovskimi Haustor ter z jugo zimzeleno Moja prva ljubav (Djevojke u letnjim haljinama volim), 1981) se krepita tudi s tem nenavadno ukrojenim in eksotično (špageti-westernovsko) zvenečim songom. Ko zadiši po art-popu.

Malik Venner Venna je južno-londonski jazzovski glasbenik in producent, umetnik številnih talentov. Drugi solo album altovskega sakofonista in skladatelja zaznamuje tudi uspešnica - taka seveda v jazzovskih gabaritih - Myself, ki jo skoraj v popolnosti prevzema nenadkriljiva angleška soularka Jorja Smith. Pravzaprav gre za čaroben duet med Smithovo in izjemnim bobnarjem, tudi solistom, Yuseefom Dayesom. Velja se predati kar celotnemu albumu z naslovom Malik. Če ne kar vsemu, kar so omenjeni in kitarist Tom Misch izdali v zadnjih letih. Namenjeno iskalcem resne, angažirane, kompleksne, progresivne, a hkrati nežne, čutne džezovske in pop godbe - z ljubeznijo.