Glasba

Vas zanima, kaj je bilo v slovenski glasbi pred Siddharto? Preberite knjigo 80ta: Desetletje mladih!

Ljubljana, 04. 05. 2018 10.43 |

PREDVIDEN ČAS BRANJA: 13 min
Avtor
Boštjan Tušek
Komentarji
15

Se spominjate 80. let in glasbe iz tistih časov? Če ste stari 30 let ali manj, zagotovo ne, saj sta vam morda bliže Siddharta ali Big Foot Mama. Da so 80. leta v Sloveniji sproducirala veliko kvalitetnega pop-rocka, je v novi knjigi 80ta: Desetletje mladih ovrednotil in v pregledni ter primerno zgoščeni zgodbi opisal Žiga Valetič, ki je ta leta sam doživel. Več v intervjuju z avtorjem.

 

Žiga Valetič je v knjigi 80ta: Desetletje mladih ovrednotil in v pregledni ter primerno zgoščeni zgodbi opisal slovensko pop-rock glasbo 80. let.
Žiga Valetič je v knjigi 80ta: Desetletje mladih ovrednotil in v pregledni ter primerno zgoščeni zgodbi opisal slovensko pop-rock glasbo 80. let. FOTO: osebni arhiv

Žiga Valetič, pisatelj, scenarist, publicist, prevajalec, grafični oblikovalec, je avtor več knjig, nedavno pa je izšlo njegovo najnovejše knjižno delo 80ta: Desetletje mladih, o slovenski pop-rock glasbi v 80. letih. Zase pravi, da nikoli ni bil zbiralec in da ima do preteklosti določeno distanco. 80. leta je tako postavil tja, kamor spadajo, z njimi nekako počistil, a nas hkrati opozoril na vse dobro, kar se je takrat dogajalo, bilo popularno in za čimer so noreli otroci, ki so odraščali v tistih letih. Če morda niste "padali" na Hazard, Gu-Gu, Rendez-Vous, Don Juan ali Agropop, so vas morda prepričali Pankrti, Buldožer, Otroci socializma, Laibach, Niet, Videosex, Martin Krpan, Miladojka Youneed, Lačni Franz, Borghesia, Avtomobili ali pa so vas bolj poetično ali pač ljudsko popeljali kantavtorji kot so Tomaž Pengov, Andrej Šifrer, Tomaž Domicelj, Jani Kovačič, Aleksander Mežek in še kdo. Da, vse to so bila 80. leta ...

Žiga, čestitke za knjigo 80ta: Desetletje mladih, očitno novi viri promocije delujejo, Facebook, družbena omrežja, odziv nanjo je bil, se zdi, že pred izidom, zelo dober?

Zelo presenečen sem nad odzivom, izjemen je. A tega, ko pišeš, ne moreš vedeti ali predvideti. Ne veš, kaj bo. Tema ima nostalgično noto, a moj namen ni bil, da bi klical osemdeseta nazaj ali se „valjal“ v njih, temveč sem želel pokazati, kako se je pop-rock v Sloveniji sploh formiral. Kako se je vzpostavil. Ker tega nimamo. In tega namesto nas ne bo naredil nihče drug. Ne Hrvati niti Francozi, Avstrijci ali Italijani.

Za ogled moraš omogočiti piškotke družbenih omrežij!

Na začetku praviš, da to ni antologija, temveč zgodba. S kakšnimi vzgibi si pravzprav pristopil k pisanju knjige?

Že kot otrok, od sedmega pa tam do dvajsetega leta sem živel za glasbo. Glasba je bila največ v mojem življenju. Takrat sem se hotel pogovarjati samo o glasbi, kupoval sem revije, iz Stopa in nemškega Brava sem izrezoval fotografije, delal sem lepljenke, imel sem dvanajst zvezkov pevk, pevcev in besedil. Vsako soboto sem naredil svojo lestvico, to je trajalo kakšnih osem let. Na koncu leta sem naredil lestvico leta, potem desetleja, precej obsedeno, skratka. Vse je bilo samo glasba, glasba, glasba. Sicer sem prvi naval panka zamudil, nimam neke velike potrebe po njegovem poveličevanju, ga pa cenim. V tej knjigi je pank samo ena od smeri, ki jih omenjam, saj je takrat nastajal tudi zelo kakovosten sredinski pop-rock in še marsikaj drugega.

Se pravi, za pank si bil nekoliko premlad, te je pa toliko bolj zagrabil pop-rock, podobno kot številne otroke 80. let v tistem času?

Tako je, ob koncu srednje šole sem sicer oboževal Borghesio in Miladojko Youneed, to je bil zaključek 80. let, ko me je alternativa posrkala vase. Plošči Bloodylon in Resistance … to je bil res šus, ves čas sem ju poslušal na walkmanu in še marsikaj drugega, seveda. Miladojko sem ujel tudi na koncertu v Križankah in mi gredo še danes kocine pokonci, če se spomnim na to.

Se spominjate zasedbe Videosex?
Se spominjate zasedbe Videosex? FOTO:

Kakšen je bil tvoj modus operandi, kako si postopal, iskal vire, po katerih si ukrojil knjigo?

Prvotno sem želel napisati esej, ki bi bil dolg npr. sto strani. A potem se je to začelo valiti in valiti, in rekel sem si, da če želim narediti nekaj tehntnega, moram pač popisati vse. Začel sem pri Avseniku in Ježku. Da sem lahko prišel do 80. let, sem potreboval eno celo poglavje uvoda, prek Slovenske popevke in progresivnih rock fusion zasedb pa do začetkov etno, akustične in folk glasbe. Nisem želel napisati knjige, ki bi imela 600 strani, zato sem se se moral nekoliko omejiti. Na koncu sem zajel okoli 160 izvajalcev iz osemdesetih let in približno 300 kaset in plošč. Znotraj tega je prišlo za en bend morda pol strani, ena stran, dva stavka, odvisno … In za vsakega izvajalca sem moral imeti čimbolj kakovostne vire. V NUK-u sem naredil 400 fotografij člankov in intervjujev iz revij Stop in Glasbena mladina. Obstajale so tudi druge revije – recimo Anteno sem še sam kupoval in jo bral, a jaz sem se osredotočil na omenjeni dve, tudi zato, ker sta predstavljali neko polarnost. Ena je bila resnejša, druga bolj popularna. Ni bilo izvajalca, ki v Stopu ne bi bil predstavljen skozi dober članek ali intervju. In ti članki so bili osnovni vir zame. In pa seveda Discogs, ki je nekakšna glasbena Wikipedia, pa You Tube, veliko knjig in seveda dokumentarnih filmov. Pri nas so bili filmi, kot je ugotovil prof. dr. Peter Stanković, posvečeni predvsem panku in alternativnemu rocku. Popa se ni nihče zares dotaknil – kot da ga ni bilo! Meni se je zdelo pomembno, da to naredim. Tudi danes bi morali spet začeti reflektirati sredinski pop-rock, saj ne dobiva nobenih kritik. Nihče noče zapisati kritike novega albuma Jana Plestenjaka. To ne obstaja. Vse je samo PR, promocija, resne strokovne kritike pa ni. Tega projekta sem se, tudi kot kritik, lotil z vidika, da ovrednotim, kaj je kvalitetna glasba in kaj ni kvalitetna glasba. To si lahko privoščim. Čeprav sem bil vljuden in prijazen do vseh izvajalcev v knjigi, a sem vendarle pokazal, kako se je stvar prevesila v domoljubni rock in kako v harmonikarski pop. Kje in kako se je to zgodilo. To mi je bilo pomembno, da predstavim novim generacijam, ki o tem ne vedo ničesar.

Za ogled moraš omogočiti piškotke družbenih omrežij!

Res je, v knjigi zajameš vse od Hazardov, Gu-Gu-jev, prek Rendez-Vous, Pop Designa, Don Juana, Agropopa in Čukov, prek Simone Weiss in Helene Blagne pa do Laibacha, Miladojke Youneed in Borghesie ...

Ja, v 90. letih so bili – na podelitvi glasbenih nagrad Zlati petelini, se mi zdi – Čuki izbrani za najboljšo skupino devetdesetih. Tisti, ki bo primerjal ta podatek s to knjigo, ga bo sezulo. Ker v 80. leti je bilo kakovstne glasbe res ogromno. V 90. letih so pa kar Čuki najboljši bend ... kam smo prišli?! Seveda je leta 1999 udarila Siddharta, vse generacije po njej pa enostavno niso vedele, kaj se je dogajalo pred tem. Odzivi na knjigo kažejo, da so 80. leta danes zelo aktualna. Načeloma se je vse spremenilo, ko je Marijan Smode napisal Jožico, ki je postala najbolje prodajana kaseta 80. let, čeprav mu jo je nacionalni radio prepovedal zaradi domnevne obscenosti, kar pa je doseglo kontra učinek in so jo ljudje razgrabili. Potem so mu sledili ostali: Rendez-Vous, Don Juan, Simona Weiss in drugi. Komercialni vidik glasbe je prevladal, vse pa se je samo še potenciralo. Celo do te mere, da je pred leti član idrijskih Kuzel (Dušan Moravec op. p.) naredil dokumentarec o Simoni Weiss, v filmu pa je apologetsko nastopil Peter Lovšin. Drugi član Kuzel Dare Kaurič pa je na primer napisal Brziglano brizgo. Za pank, ki je imel nekoč resno in precej agresivno intelektualno ozadje, je ta preobrat štirideset let kasneje milo rečeno bizaren. Ko sem to videl, sem bil odločen, da bom napisal knjigo. Bil sem jezen, pa ne na vpletene ljudi, temveč na širšo slovensko situacijo in na katastrofalen položaj, ki ga ima v današnjem medijskem prostoru sodobni pop-rock. Brez zadržkov lahko povem, da to ni več to, da smo šli korak čez, potegnil sem črto. Harmonikarsko-šlagerski pop je v primerjavi s pop-rockom in desetinami njegovih podžanrov segel predaleč in dobil preveč prostora in pozornosti.

Marko Vuksanović iz Avtomobilov na ovitku omeni dvojnost, da nekateri menijo,  da so 80. leta pomenila glasbeno dno, po drugi strani pa je bila glasba zelo raznovrstna, polna novih in svežih idej ter pristopov. Verjetno pa velja, da tisti, ki imajo (imamo) 80. nekje "inštalirana" v glavi, se tja kot v valovih nenehno vračamo …

Dejstvo je, da se glasba 80. let po radijskih postajah veliko vrti vse odkrat so minila. Kar je po svoje presenetljivo. Iskrena želja s to knjigo je tudi, da 80. leta počasi pospravimo v preteklost, ne da jih stalno vlečemo na plano. Sam sem jih ven potegnil zato, da bi jih na kakovosten način klasificiral in pospravili pod streho. Dejansko se moramo premakniti naprej. Kakovosten pop-rock obstaja, a morajo njegovi protagonisti in protagonistke dobiti prostor na sceni, na kateri danes prevladuje tabloidno orientirana estrada. Tisto torej, kar lahko sodeluje z rumenimi mediji. Z glasbo to nima nobene zveze več, vsaj pri nas ne. Danes je pop-rock tretiran kot alternativa, prednost pa se, vsaj na nacionalki, daje hamoniki. Oddaje z alternativno glasbo, kar jih je ostalo, pa tretirajo mačehovsko ali jih ukinjajo. Čas je torej več kot primeren za tematiziranje pop-rocka!

Za ogled moraš omogočiti piškotke družbenih omrežij!

Danes številni gledajo na ta čas z nostalgijo. Komentatorji na YouTubeu in tudi drugje obžalujejo, da se niso rodili prej, da bi to lahko doživeli. Misliš, da bodo tudi mladi – stari med 15 in 20 let – posegli po knjigi?

Po odzivih sodeč knjiga zanima prav vse. Zanimiva je za nas, ki smo to doživljali ali opazovali, zanimiva je za naše starše, ki so bili takrat v najbolj aktivnih letih, saj v njej najdejo mlajše sebe. Današnje mlade pa knjiga zanima, ker želijo razumeti svoje očete in matere. Marsikdo je prepričan, da je bila v 80. najboljša muzika. Takrat so v studiih imeli manj kanalov, glasbeno je šlo tudi v studiih bolj zares, danes pa je glasba preproducirana in zvočno prenasičena. Kar pomeni, da se nanjo ne moremo več odzivati tako organsko. Takrat je bila bolj melodična, v pop pesmi pa so bila vpletena lahko tudi težka in močna besedila, kot je npr. Moja mama zasedbe Videosex. In obstajala je pozitivna hitovska obrt. Aleš Klinar je na primer vedel, kako se naredi hit, kako dati "šus v glavo", kako narediti skladbo, ki sezuje.

Kateri koncert v 80. letih je bil zate odločilen, ki ti je popolnoma "spodnesel tla" pod nogami?

Moja osebna zgodba je precej čudna. Kot 7-letnik sem poslušal zelo kvalitetno glasbo, potem pa sem začelu poslušati enostavno vse, vso glasbo, ki mi je prišla naproti. V 8. razredu sem šel na koncert Modern Talking, v 3. letniku pa na koncert skupine The Cure, ki me je popolnoma obrnil. To so bila čudna leta, ko smo bili zgodnji najstniki, ko smo iz neke „štanc-disko“ dobe prešli na No Means No, Fugazi in Pixies. The Cure so bili za veliko ljudi, ki jih poznam, prelomen koncert v razumevanju glasbe, v tem, kako iti naprej z glasbo. Zasluge za to ima Igor Vidmar, saj je on pripeljal v Slovenijo vse te skupine.

Za ogled moraš omogočiti piškotke družbenih omrežij!

Ob knjigi je nastala tudi digitalna kompilacija Osemdeseta: desetletje mladih …

Najprej sem naredil seznam pesmi na YouTubu, na katerem je trenutno 165 pesmi in izvajalcev. Tik pred tiskom sem knjigo predstavil tudi založbi ZKP in so se odločili, da skupaj naredimo digitalni album, ki je že dostopen na platformah za pretakanje glasbe (Deezer, iTunes, Google Play), obstaja pa tudi možnost, da nekoč nastane fizična dvojna zgoščenka.

Imaš doma veliko glasbe iz 80. let, si zbiratelj?

V resnici nisem. Fizično nimam praktično nič, kar je po svoje nenavadno, poleg tega pa osebno tudi ne poznam veliko ljudi iz knjige. Ta distanca mi je omogočila, da se nisem vpletal v podrobne zgodbe in da sem se osredotočil na izdelavo celovitega pregleda in na zgodbo, v katero vpletam tudi tehnološke in družbenopolitične spremembe tistega časa, in seveda glasbo, ki je vzporedno nastajala na Zahodu in v širši Jugoslaviji. Ko sem začel pisati, se mi je v velikih valovih vračalo vse, kar sem v sebi spontano shranjeval skozi desetletja in desetletja poslušanja in spremljanja glasbe. Ko sem na primer pregledoval stare številke Stopa, sem ugotovil, da se spominjam tudi največjih podrobnosti. Ko sem sedel v  NUK-u, se je vse samo vračalo in vračalo …

"Po tej knjigi bodo posegali mladi, ki želijo razumeti svoje starše, pa tudi sebe in svoje korenine.
"Po tej knjigi bodo posegali mladi, ki želijo razumeti svoje starše, pa tudi sebe in svoje korenine. FOTO: osebni arhiv

Danes imamo ženske frontmanke recimo pri zasedbi Tabu, Hellcats igrajo heavy metal, zdi se, da je bilo včasih več žensk v ospredju: Sedmina, Kladivo, konj in voda (Damjana Golavšek), Slovenska gruda (Darja Švajger),  potem Videosex, Moulin Rouge, Ultimat (Simona Vodopivec), Panda, Rdeči Baron (Saša Einsiedler) itd.?

V celotnem pop-rocku si lahko našel odlične pevke, res je. Sploh Neca Falk je naredila sijajen opus, od rocka pa do otroških pesmi. Na novo sem odkril tudi Svetlano Makarovič, z njenimi tremi albumi šansonov (Polnočni šanson, Dajdamski portreti in Pelin žena op. p.), se pravi, da imamo tudi nekaj precej zamolčanih zgodb iz 80. let. Makarovičeva je bila velika umetnica, tako kot pri moških Tomaž Pengov ali ena najbolj tragičnih figur, pionir elektronike Mario Marzidovšek. Tudi Otroci socializma so ena najboljših zasedb v slovenskem rocku, in bi moral kdo še kaj napisati o njih. Brane Bitenc je bil eden največjih pesnikov. Takšnih stvari ne bi smeli pozabiti.

Knjiga je tako zanimiva tudi za mladino, ki bi se radi "updejtali" glede domače glasbe 80. let?

Mladi bodo po knjigi posegli tako, da jo bodo dali za prebrati očetu in mami, čez deset let pa jo bodo prebrali še sami. Ker bodo hoteli razumeti svoje starše, pa tudi sebe – svoje korenine, od kod so izšli, in kako se njihova osebna zgodba navezuje na preteklost slovenske pop glasbe. Glasba je stvar čustev, skoznjo lahko hitro vstopamo v emocije, ki so nekoč obstajale, emocije pa nam o duhu nekega trenutka lahko povedo ogromno.

Če bi moral izbrati pet izvajalcev iz osemdesetih let, koga bi izbral?

Osebno so mi najbolj zanimivi Lačni Franz, res so bili neverjetni. Izjemni glasbeniki, mladi, drzni, ironični, včasih malce trapasti, cinični, vse v enem. Sicer pa še Miladojka Youneed, Borghesia, Videosex in Tomaž Pengov.

Za ogled moraš omogočiti piškotke družbenih omrežij!

10 STVARI, KI JIH IZVEMO V KNJIGI:

1. Štajerska skupina Top Generation je konec 60. let v tujini uspela 15 let pred Laibachom

2. V metal zasedbi Brezno zla je leta 1982 pel Dominik Kozarič, skupina je nastopila tudi na Novem rocku '82, v njej pa je igral tudi Marko Slokar (Requiem, Stare device).

3. Polde Poljanšek, pozneje član Agropopa, je igral saksofon na plošči Dolgcajt (1980) Pankrtov, a ga zaradi slabe produkcije žal ni slišati.

4. Koroški kantavtorski slavček Marijan Smode je leta 1982 moral odpovedati koncert v mali dvorani Tivoli, saj je prodal le desetino vstopnic.

5. Marca 1982 so na krilih uspešnice Don't you want me v Hali Tivoli nastopili The Human League, a je na koncert prišlo manj kot tisoč obiskovalcev, pa še ti večinoma iz Zagreba in Beograda. Koncert so zaradi premajhne prodaje morali odpovedati tudi The Boomtown Rats z Bobom Geldofom na čelu, čeprav je bil njihov zagrebški koncert odličen.

Za ogled moraš omogočiti piškotke družbenih omrežij!

6. Predsednik Borut Pahor je bil srednješolski sošolec Giannija Rijavca in prvi menedžer skupine Big Ben.

7. Suzana Jeklic, poznana kot najbolj markanten glas zasedbe Panda, je prej pela v skupini Orkester Titanik.

8. Gojmir Lešnjak Gojc je konec 70. let in v prvi polovici 80. pel v parodično-avantgardni zasedbi Srp, ki je imela največji hit Kritična pesem št. 2 z refrenom "Mi smo kritični".

9. Novovalovska zasedba Marcus 5 z Vincijem Anžlovarjem na vokalu, ki je nastopila na Novem Rocku '84, bi morala pri založbi Dokumenarna izdati ploščo, a so jih prehiteli Gast'r'bajtr's z albumom Ni življenja brez ljubezni, Marcus 5 pa so ostali brez plošče in se razšli.

10. Klaviature v primorski novovalovski zasedbi Plexus Solaris sta sredi 80. let igrala tudi Marko Filli (kasneje direktor RTV Slovenija) in Ksenija Benedetti, poznana kot vodja protokola Republike Slovenije in zdaj tudi žena igralskega velikana Borisa Cavazze.

Za ogled moraš omogočiti piškotke družbenih omrežij!
Za ogled moraš omogočiti piškotke družbenih omrežij!
Za ogled moraš omogočiti piškotke družbenih omrežij!
Za ogled moraš omogočiti piškotke družbenih omrežij!
Za ogled moraš omogočiti piškotke družbenih omrežij!
Za ogled moraš omogočiti piškotke družbenih omrežij!
Za ogled moraš omogočiti piškotke družbenih omrežij!
Za ogled moraš omogočiti piškotke družbenih omrežij!
Za ogled moraš omogočiti piškotke družbenih omrežij!

KOMENTARJI (15)

Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.

Uporabnik113089
04. 05. 2018 22.34
+4
Takrat je bil največji med glasbeniki Božidar Wolfand Wolf. Slovenski kralj Catch the cash-a. Kar konkretno je oskubil tri četrt slovenskih "zvezdnikov"....
gaspi007
04. 05. 2018 17.21
+6
Pomaranča, Šank Rock, Chateau, Rdeči Baron, Lene kosti, Turbo, Rendez Vous, Gugu, Avtomobili, Sokoli, Pankrti, Janez Bončina Benč, California, Agropop, Pop Design,Prizma, Ultimat, Faraoni, Panda, MArtin Krpan, Mary Rose...Pogrešam Pop Delavnico...To so bili časi.
planetiusode
04. 05. 2018 16.59
+1
Tud 90"ta so bila odlična za slovensko musko,pop design,kalifornija,dadi daz,power dancers,šank rock,tabu........Dons pa jaoooo
sodelujem
04. 05. 2018 16.57
-2
Pa cel kup jih manjka. Sicer v redu ampak če so 80-ta pol stlačit not vse, ne samo tiste zase....Sicer je spet oh zgodovina po želji posameznika.
crazyHorse
04. 05. 2018 16.41
+3
O ene sem pozabil da so sploh obstajali
PegySue
04. 05. 2018 16.39
+10
Kje so vsi ti izvajalci danes,naprimer Neca Falk?A nebi kdaj za razliko naredili kak prispevek o njej,ali kakem drugem slovenskem izvajalcu,da nebi konstantno prebirali o Kardashiankah?
CtrlDelete
04. 05. 2018 16.35
+6
Wuauuu...enkratno. To je bila glasba in prijateljstvo.
CtrlDelete
04. 05. 2018 16.37
+4
...pa še Hari Margot je v knjigi...Buldogi...kaki dobri časi.
univac
04. 05. 2018 16.07
+6
80-ta, pa 70-ta, pa 60-ta.....jebi ga...staramo se... a se ne damo... Forever Young (Dylan)
Kollerik
04. 05. 2018 15.30
+17
Kaj? Smo že res toliko stari??
Praškovarit
04. 05. 2018 15.10
+17
80 so bla res zakon
lilihip
04. 05. 2018 14.18
+16
samo res zanimivo da se nobenih let ne spominja niti ne omenja kot najlepsa kot le 80ta, tistim ki so bili najstniki oz mlajši takrat je moglo bit se toliko bolj ekstra.
Svalbard
04. 05. 2018 14.17
+8
Siddhartahahaha, prodana ! So obetal pred 20-imi leti in se izpeli pred 15-imi.
rossi66
04. 05. 2018 14.05
+29
80ta tako ali tako nimajo konkurence... Tole kar se pesni dandanes je uporabno samo se kot odvajalo...
SadButTrue
04. 10. 2018 11.23
Da, drži. Če pa gledaš še videospote, ti pa sploh do skreta ne rata priti....

Piškotki

To spletno mesto uporablja piškotke. S piškotki zagotavljamo boljšo uporabniško izkušnjo, enostavnejši pregled vsebin, analizo uporabe, oglasne sisteme in funkcionalnosti. S klikom na »Strinjam se« dovoljuješ vse namene obdelave. Posamezne namene pa lahko izbiraš in urejaš s klikom na »Nastavitve piškotkov«. Več o piškotkih lahko prebereš tukaj.

Omogoči uporabo piškotkov za ogled video vsebin, za boljše delovanje in napredno oglaševanje in si ob pregledu vsebin zagotovi optimalno uporabniško izkušnjo. S klikom na »Strinjam se« dovoljuješ vse namene obdelave. Posamezne namene pa lahko izbiraš in urejaš s klikom na »Nastavitve piškotkov«. Več o piškotkih lahko prebereš tukaj.