'Vaše življenje je vedno vredno živeti'

Poletni Pulj, kamor je tokrat romala karavana oboževalcev "zlatih sinov" iz nevadskega Las Vegasa, je tokrat ponujal prijetnih petindvajset do trideset stopinj Celzija, za obisk koncerta pa so se s katerim od prevoznikov na koncerte ali pač na lastno pest odločili tudi številni Slovenci, med katerimi je bilo opaziti  tudi kakšen poznan obraz z domače estrade ali celo političnega parketa.

Tako prvi kot drugi koncert Imagine Dragons sta bila namreč v zelo hitrem času razprodana, ker pa so vstopnice po novem personalizirane, na imetnikovo ime, je bila tokrat največja vrsta pred Areno prav v vrsti za menjavo imena tistim, ki so jo kupili ali dobili od nekoga, ki se je premislil ali ni mogel iti. Pregledi pri ne prestrogih varnostnikih so običajna stvar, kar nekaj ur pred samim dogodkom pa je okolica, kot so obiskovalci masovnih koncertov že navajeni, bolj ali manj gomazeče predkoncertno mravljišče. Nekateri se tako fotografirajo pred rimskim kolosejem, drugi se iščejo ali čakajo, tretji upajo, da bodo ujeli kak trenutek, fotografirali koga od skupine, ki jo ponavadi pripeljejo s črnimi kombiji, četrti so čakali v vrsti za menjavo imena na vstopnici, peti so upali, da se bodo tako ali drugače dokopali do kakšne vstopnice za razprodani koncert. Slednjim sicer dostikrat na preostane drugega, kot da najdejo kakšno luknjo v ograji, kjer se okoli Arene vseeno da malce kukati v notranjost in tudi na tak način ujeti koncertno dogajanje.

Četrt čez dvajseto uro so na oder dobesedno priskakljali člani newyorške skupine AJR, ki je bila tokrat v vlogi predskupine. V zasedbi so trije bratje, Adam, Jack in Ryan Met, obstaja pa celo tri leta dlje kot zvezde večera, od leta 2005. Njihova poskočna mešanica elektronskih zvokov, ozaljšana z živimi instrumenti, se je zdela kot primeren uvod, v kar je sledilo, sicer pa so s svojim hudomušnim pristopom, pevčevo kučmo sredi poletja, bobnarjevo majico "vse, kar potrebujem, je en mikrofon" pozitivno presenetili. Tako s priredbo pop uspešnice zasedbe Smash Mouth, All Star, kot s tričetrturnim preigravanjem vedro-živahnih lastnih pesmi ter vmesno lekcijo "naredi sam", s katero so nas poučili o tem, kako njihove pesmi nastajajo.

Na preseku med 21. in 22. uro pa so po že skoraj malce mučnem, več kot polurnem bleščanju belih luči, ki so bile uperjene v občinstvo, te vendarle ugasnile in z desetminutno "zamudo" so z animacijo pričele s koncertom zvezde večera. "Ste budni, ste kdaj bili? Zgodba vaših življenj je samo serija sanj, nosi vas luna. Vaše oči so zaprte, se ne zavedate številk, varni ste, a kot zapornik v celici. Čas je, da odprete oči, četudi je pred vami tema in bolečina. Zbudite se, zbudite se in se soočite s svetom, kakršen je. Pot je divja in polna izdajstev. A kjer je tema, tam je tudi svetloba," se nekako preroško z glasom v "offu" in posnetki očesa ter svetlobe in teme prične koncert, ki se prelije v prvo pesem My Life, ko smo tudi prvič zaslišali vreščeče hlepeči glas frontmana Dana Reynoldsa. Čeprav so se ponavadi na pričujoči turneji Mercury že ob samem začetku vsuli konfeti, se tokrat to ni zgodilo, najbrž zaradi prepovedi "smetenja" zgodovinskega prizorišča, ki je kulturni spomenik.

Že druga pesem Believer, ki na YouTubu že počasi napreduje proti 2,5 milijarde ogledov, je prava himna, skupaj s projekcijami mavričnih odtenkov. Reynolds je pozdravil zbrano občinstvo in poudaril, da je treba v življenju izraziti vsakršna čustva in občutke, tako pozitivna kot negativna. "Kakšen privilegij, kakšna čast, da smo tukaj. Čudovita noč je, vreme je popolno, vidim vaše obraze. Tole po dolgem času deluje precej bolj intimno kot naši prejšnji koncerti, hvala, da ste tukaj," je večer odprl Reynolds kot uvod v eno njihovih prvih uspešnic It's Time. Ni trajalo dolgo, da je slekel majico in pokazal mišičasto postavo, po spravljivi I'm So Sorry, pa prve vrste vprašal "Kdo je prvič na koncertu?", si izbral približno 10-letnega dečka, ki mu je dejal, da "se mora veseliti, da je na začetku, da ga čaka čudovito življenje, ki ga ima pred seboj", dokler ni pričel peti megahita Thunder, ki ga je občinstvo, precej družinsko obarvano, pelo v en glas. Pravzaprav je kar fenomen, da ljudje pojejo praktično vse pesmi na koncertu, kar je tokrat krepko izstopalo od ostalih koncertov, saj se je enako zgodilo pri naslednjih pesmih Birds, Follow You in Natural.

Za akustični četvorček so se Dan, Wayne, Ben in Daniel preselili na sam konec podaljšanega odra, kjer so sredi množice v parterju izvedli pesmi Next To Me, Ferris Wheel, Amsterdam in (presenetljivo) Forever Young, priredbo zimzelene pesmi zasedbe Alphaville. Dan je skladbo začel peti v (pre)visokem tonu, zato se je v smehu opravičil in pričel znova, izvedli pa so jo v nekoliko upočasnjeni različici ob vsesplošnem prepevanju celotne Arene. Hkrati pa že na začetku akustičnega dela ni izostal ples lučk na mobilnih telefonih, kar vedno poskrbi za veličasten prizor.

Nič manj ni bil udaren drugi del koncerta, ki ga je uvedla misel: "Če želiš nekaj imeti, potem mu moraš pustiti prosto pot," pričeli pa so ga z Whatever It Takes, nadaljevali pa s Sharks in Enemy. "Lepo vreme, dobra hrana, super punce, je pri vas vedno vse tako dobro?" je Hrvatom na dušo popihal pevec. "Sam prihajam iz Las Vegasa, lahko pridem živet k vam? Ne? Zelo sebično od vas!" se je pošalil in nato sprejel kompromis, da se bo raje vračal na čim bom pogoste obiske.

Pesem Bad Liar je menda posvetil (in tudi napisal z njo) že nekdanji ženi Aji Volkman. "Vaše življenje je vedno vredno živeti, ne bodite sami v njem, pogovorite se z nekom, poiščite pomoč. Zaradi tega niste krhki, ste samo neverjetno modri, kar vas bo pripravilo na vašo prihodnost. Prav zaradi terapije sem še vedno tu z vami," je bil eden koristnejših pevčevih nasvetov večera, ki je bil primeren uvod v njegovo pesem o notranjih strahovih in demonih v baladni pesmi Demons. Za vrhunec "družinsko prijaznega" nastopa so poskrbeli ob bok pesmi On Top Of The World, ko so spustili v avditorij velikanske napihnjene barvne balone, ki si jih je do samega konca koncerta sem in tja lahko podajalo občinstvo. Za zaključni trojček pa so poskrbele še pesmi Bones, Radioactive in Walking The Wire.

36-letni Reynolds, ki se je nedavno ločil o žene, s katero ima štiri otroke, sicer trpi za ankilozirajočim spondilitisom, a na odru deluje kot nekakšen mogočni poprockerski Jean-Claude Van Damme s svojim bodibilderskim torzom, saj večino koncerta odpoje v kratkih hlačah brez majice. Z njim kajpak diha večina občinstva, saj so njihove pesmi po eni strani besedilno nekoliko klišejske, po drugi do popolnosti popovsko spolirane, po tretji pa z jasno himnično tendenco, da jih lahko od začetka do konca prepevajo vsi, katerim Imagine Dragons odzvanjajo in ki se najdejo v neposrednih sporočilih, ki jih skušajo plasirati.

Njihove pesmi, ki so v zadnjem desetletju postale multi-platinaste, samo prgišče izmed njih pa presega deset milijard ogledov na YouTubu, pričajo o popularnosti zasedbe, ki je poleg ZDA osvojila tudi preostali svet, saj jih povsod sprejmejo z odprtimi rokami in srci. Njihov šov tako bolj kot rockersko izpade v složnosti himničnega prepevanja občinstva od pet do devetdeset let, v slogu družinske zabave z vložki o zavedanju, da moramo skrbeti za svoj planet ter eden za drugega. Skupina je v stotih minutah koncerta ponudila roko in bržčas poslala upanja tudi tistim, ki jim je ta čas težko razmišljati o zabavi. Drži namreč, da je glasba vedno delovala združevalno in je vlivala pozitivno upanje, kot tudi to, da za dežjem je in bo, z obilo solidarnosti, posijalo sonce in prav je tako.