Večno nedovršeni Eric Cantona potrdil svojo pevsko ambicijo

Fantastična so pota gospodova, pa čeprav je naziv gospod za zdaj potrjeno novinca med francoskimi šansonjerji lahko večkratno vprašljiv. Francoska nogometna legenda Eric Cantona predstavlja glasbni prvenec, to je album Perfect Imperfection. Preprost, a kljub temu filozofski naslov dela pove marsikaj. Meddrugim razkriva Cantonajevo dolgoletno željo postati glasbeni solist. Kot filmski igralec se je nekdanji ofenzivni vezist Manchester Uniteda že dokazal. Najbolj odmevno z veliko pomočjo znamenitega angleškega filmskega režiserjea, zagrizenega socialnega realista Kena Loacha. Loachev koprodukcijski film Looking For Cantona pripoveduje zgodbo o obsedenem poštarju, ki časti in naposled tudi sreča nogometno ikono - Cantonaja. Delno sta bili uspešni nogometaševi stranski vlogi v filmih Elizabeth (1998) in Jack Says (2008). Delno uspešni pomeni, da je bil Cantonajev igralski talent izražen imperfektno, pač. Občutno boljši vlogi je Cantona izvedel, na primer, v reklamnih oglasih za strasburško pivsko znamko Kronenbourg ali pa za zadnji model renaultove Lagune. Podobno zanesljivo-nezanesljivo - kar je Cantonajeva nastopaška maksima že iz časov ko je petkrat osvojil naslov angleškega nogometnega prvaka - izveni tudi pričujoči album. Cantona mestoma možato šepeta, občasno pa tudi revolucionarno povzdiguje svoj glas. Spremljajoča muzika je v parih zavihkih primerljiva s tisto rockovsko ali celo punkovsko ustvarjalno fazo, v kateri se je nepričakovano stilistično razpustil Serge Gainsbourg. Slednje ne čudi, saj je je eden od glavnih glasbenih avtorjevega prvega albuma Erica Cantonaja tudi Johan Dalgaard, tesen sodelavec fancoskega poetičnega rockerja, pravzaprav tipičnega francoskega hibrida med pevcem šansona in Elvisom Presleyjem, kar je Johnny Hallyday nedvomno bil. Cantonajevi verzi so prepolni anahronizmov in zvedavih primerjav. Artur Rimbaud, francoski pesnik in eden od pionirjev nadrealizma se pogosto izpostavlja kot smiselna referenca. Si predstavljate, da Benjamin Šeško čez poldrugo desetletje ob sodelovanju s Tomijem Megličem predstavi glasbeni album, ki bi vključeval vplive iz opusov Tomaža Domicelja, skupine Siddharta in pesniškega velikana Srečka Kosovela. To bi bilo resfabulozno! Bržčas je Cantona še vedno vešč vsakršnih, tudi najbolj bizarnih zaključkov oziroma strelov na gol, da o njegovem unikatnem hollywoodskem proslavljanju nadrealnih zadetkov, kaj šele o funk-fu obračunih z gledalci ob igrišču na tem mestu niti ne razpredam posebej. Go Eric, go!