'Vedno sem mislil, da bom do konca življenja igral v striptiz baru'

Ko danes govorimo o skupini Bijelo dugme, se hitro izreče beseda nostalgija. Toda za Gorana Bregovića je ta razlaga preveč enostavna. "Pesmi niso ostale simbol nekega sistema ali obdobja. Preživele so spremembe držav, ideologij in medijev. Preživele so tudi industrijo, ki se je vmes povsem spremenila," je povedal zvezdnik, ki o rocku ne govori kot o poklicu, temveč kot o stanju. Zaupal nam je nekaj o praznovanju obletnice, svojih začetkih in razkril, zakaj kot skupina ne bodo izdali novega albuma, niti nove pesmi.

Škoda bi bilo ne proslaviti nečesa, kar ima petdeset let. Svojega petdesetega rojstnega dne sicer nisem slavil, ampak 50 let neke glasbe, ki še ni preminila - mislim, da je vredno. Zadnja izdaja našega benda je izšla pred več kot 30 leti, a je ta glasba še vedno nekako živa. Vidim, da jo vsi izvajajo. Zelo težko je najti izvajalca, ki v repertoarju nima česa od nas. Nekdo bo rekel, da smo morda bolje igrali, ko smo bili mladi, a mislim, da celo nismo. Verjetno smo se malo bolj pačili, ampak mislim, da zdaj igramo dobro. Rock'n'roll je neka energija, ki jo pošlješ naprej med ljudi in ima nek povratni učinek. Ni rokenrola brez hudiča. Nihče, ki se ukvarja z rock'n'rollom, ne gre v pokoj, vsi gredo z odra na pokopališče. Prvič, zato ker je to verjetno nekakšno konzervirano, otročje stanje. Ni potrebe, da odrasteš. Lahko si otrok, kolikor hočeš in kako dolgo hočeš. Tako da smo verjetno tudi mi v tistih letih, ko morda potrebujemo nekaj nezrelosti. Ker nas življenje sili, da smo zrelejši, odrasli. Rokenrol je kot neka mala oaza, kjer si lahko svobodno to, kar v normalnem svetu ne moreš biti.

Drži, z Zdravkom Čolićem sva imela podjetje v Domžalah. V tistih časih si lahko bil zasebnik samo v Domžalah. Ne vem, kako in kdo je to tako uredil, a je bilo tam nekakšno svobodno ozemlje. Bijelo dugme je tam snemalo svojo prvo ploščo. Zanimivo je tudi, kako se ti v življenju sklene krog. Lani sem tako sodeloval in naredil duet s skupino Laibach.

VIDEO!

Lahko bi rekel, da je Bijelo dugme izšlo iz Ljubljane. Svoje prve posnetke smo posneli v Ljubljani in nekako mi je to kot neko mesto, kjer bi lahko živel. Ljubljana je prijetno mesto za življenje. Toplo, vsi se poznajo, pa še vse je blizu.

Glasbo lahko zreducirate, a ko me nekdo vpraša, zakaj ne bi naredil ene nove plošče, si mislim, zakaj ne vprašaš Mozarta, zakaj ne piše ničesar novega? To, kar je napisano, je napisano, kdor bo poslušal, bo poslušal, koga zanima, ali ima kaj novega ali nima. To je bilo Dugme. Nekega dne bo jasno, da sem tudi sam v tistem času pisal precej solidno glasbo.

Ne, jaz ne mislim tako. Ne razumem jih in niso mi všeč. A verjetno je to normalno za nekoga pri 74 letih. Veste, jaz sem kot ginekolog, ko se vrne domov. Ko ga žena vpraša, a bova počela tisto, ji odgovori, da je to počel cel dan (smeh). Ne glede na to, da opravlja najlepši poklic na svetu. Mislim, da je tako, zato jaz ne poslušam nobene glasbe.

Rock'n'roll ni nikoli zimzelen, rokenrol je težek. To vidim po svojih hčerkah. One gredo na AC/DC enako rade kot na neki trap. To je vendarle čas, ko se izbira, ko okusi niso nujno omejeni. To je velika prednost tega časa.

One so Francozinje, živijo v Parizu. Spremljajo to, kar delam in jim je všeč, pa ne vem, ali samo zato, ker sem njihov oče in me podpirajo, ali ker jim je res všeč.

Spomnim se, ko smo snemali Arizona Dream. Takrat so bile velike zvezde, bil je Johnny Depp, bila je Faye Dunaway in Jerry Lewis. In veste, vedno so ustvarili takšno vzdušje, kot da smo doma, ne glede na to, da so bili tu hollywoodski igralci. Tam je bila tudi Paulina Porizkova, ki je bila v tistem trenutku največja in najbolj znana manekenka na svetu. In potem so mi nekega dne rekli, da bi se raje pogovarjali z mano kot z njo. Ne vem, kaj si je ona mislila, a če veš, da je tako velika zvezda v tvoji državi in da bi se raje pogovarjali z mano kot z njo, no, to niti ni tako slabo.

Tudi tukaj se je sklenil krog življenja. Jaz sem začel kot glasbenik v striptiz baru. Igral sem že pri 17 letih v striptiz baru v Italiji. In vedno sem mislil, da bom tako igral do konca življenja. Ker to je luštno, denar je dober, ženske so lepe. Z lahkoto se preživi življenje v tem ambientu. In potem je prišel Cream in Eric Clapton, kar je bila prva svobodna glasba. Ni bil le jazz, rock je bil v vzponu in mi smo začeli improvizirati. Tako smo dobili odpoved v enem baru, pa v drugem in tretjem. Jaz sem vedno mislil, da če ne bi bilo Claptona, bi verjetno še danes igral v striptiz baru. Pred leti, ko sem imel koncert v Beogradu, so me moji agenti klicali, da bi Eric Clapton želel, da se vidimo. Najprej sem mislil, da je šala, a se je izkazalo, da je res bil on. Videla sva se na koncertu, naslednji dan pa me je obiskal, da vidi moje kitare. Kitaristi so vedno tako smešni, govorijo le o kitarah. A mi smo govorili o vsem mogočem.