Venus 5: Lepotice v rock-metal 'paketu' iz vse Evrope

Karmen, če najprej malce pokukamo v preteklost – kako bi opisala svojo pot od Diamantk do Venus 5, je bila tvoja transformacija v rockerico oz. metalko postopna ali bi dejala, da so bile te tendence vedno v tebi? 

Karmen Klinc: Pravzaprav se je moja pot začela na tekmovanju za Miss Slovenije, kjer sem bila med šestimi superfinalistkami, kar je bila moja vstopnica za priključitev k Diamantkam. To so bili drugi časi, precej posebni in meni nič kaj pisani na kožo, če danes gledam nazaj.  Lahko bi rekla, da je bila to faza iskanja lastnega jaza. A s tem ni nič narobe. Odraščala sem ob rock glasbi, zato so bile te tendence od nekdaj zasidrane v meni. Tudi punce iz Diamantk so vedele, da sem po srcu zaprisežena rocku in metalu. V mladostniških letih se ljudje pogosto niti ne zavedajo, kako močno lahko družba vpliva nanje. Tudi name je. Spominjam se nekega žura, kjer se je celo noč vrtel hip-hop. Ker so bile dovoljene glasbene želje, sem si zaželela Love Street od The Doors, pa so me vsi gledali, kot bi padla z lune. Še več, če je bil Jim Morrison zame Dioniz, je bil zanje nek čuden Jezus.  Tako sem nekega jutra odprla oči in spoznala, da ne želim več ugajati standardom nikogar drugega. Naredila sem konec obdobju "princeske", vedela sem, da to nisem jaz. Začutila sem, da je čas, da prilezem iz svoje školjke, ter da mi je popolnoma vseeno, kaj si bodo ljudje o tem mislili in porekli o vsem skupaj. S to odločitvijo se je spremenilo tudi moje okolje in družba, ostali so le redki prijatelji, moram pa priznati, da se od takrat naprej v svoji koži počutim precej bolje.

Zdi se, da ste se Venus 5 zbrale in naredile ploščo med epidemijo korone, od kod pravzaprav ideja, sploh, ker gre za mednarodno zasedbo, kdo in od kod so tvoje soborke? 

Res je, plošča je nastajala med epidemijo, posnele smo jo lanskega septembra, izdale pa smo jo 10. junija letos. Ideja je pravzaprav nastala pri italijanski založbi Frontiers Music Srl, kjer si je lastnik založbe Serafino Perugino zamislil ustvariti nekaj, kar na evropskih tleh še ne obstaja. Želel je ustvariti metal zasedbo s petimi vokalistkami. Svojemu partnerju Mariu de Risu je tako dal nalogo, da poišče dekleta iz vse Evrope, ki pojejo v metal in rock žanru. Sprva naj bi bilo izbranih osemnajst, na koncu pa smo ostale jaz, Herma iz Italije, Tezzi s Švedske, Jelena iz Srbije in Albanka Erina.  

V opisu lahko preberemo, da gre za "metal verzijo Pussycat Dolls", kako sama gledaš na to, vse ste lepotice, a vendar je najbolj pomembno, da so pesmi dobre, kakšne imaš občutke glede tega?  

Dejansko bi lahko rekli, da gre za takšno verzijo, saj smo formacije skupin, kjer je vključenih več vokalistov, navajeni predvsem v pop žanru. A vendarle drži, kot ugotavljaš, da je na prvem mestu, in osebno se mi zdi zelo pomembno, da ljudje najprej prisluhnejo našim pesmim, saj sem mnenja, da se na albumu res skriva kvaliteta. Marsikatera opazka je seveda padla tudi na videz, a menim, da se ljudje s tem ne bi smeli preveč ubadati. Ne pozabimo, da je bilo, že če se na primer vrnemo v osemdeseta, veliko lepotic, ki so bile uspešne v rockerskih in težkometalskih vodah, od Lite Ford, Vixen pa do Doro Pesch. Osebno se mi zdi, da je fino, če imaš kot izvajalec cel paket, in menim, da ga Venus 5 vsekakor imamo. Vse ostalo je zgolj percepcija posameznikov.  

Na fotografijah si precej izpostavljena, nekako v središču, ali imate v bendu demokracijo, ste vse enakovredne, glede na to, da vse tudi pojete, delujete, kot da je med vami dobra kemija ...? 

To, da sem na fotkah bolj izpostavljena kot druge, je najbrž naključje, haha. V bendu ni hierarhije, saj smo vse enakovredne. Med nami je super kemija. Ko smo se prvič zagledale, je delovalo, kot bi se poznale od nekdaj. Vesela sem, da so ravno ta dekleta tista, s katerimi sodelujem, in lahko rečem, da jih že resnično pogrešam in komaj čakam, da se čez nekaj dni spet srečamo. Mislim, da bodo tekle solze veselja.  

Kako je glede avtorstva, ste komade pisale, delale skupaj, s producentom Aldom Lonobilom, kako ste se ujele v studiu, je bilo težko ali dokaj tekoč proces? 

Pri nastanku pesmi so poleg producenta in kitarista Alda Lonobila (Secret Sphere, Edge of Forever, Sweet Oblivion) sodelovali še drugi pisci. Med njimi Jake E., nekdanji pevec skupine Amaranthe, trenutno pri CyHra, ki je tudi koproducent albuma. Tu pa sta še Stefan Helleblad iz Within Temptation, ki je ravno tako zaslužen za pesmi in kitare na albumu, ter Per Aldeheim, ki sicer sodeluje z velikimi imeni, kot so Def Leppard, H.E.A.T in drugi. Približne demo različice skladb smo dobile pred vstopom v studio, a smo na snemanju tudi marsikaj spremenili. Za vsak dober rezultat je treba vložiti precej truda in ne bom lagala, če rečem, da je bilo naporno, a v resnično pozitivnem smislu. Zadeva je potekala zelo tekoče, zelo profesionalno. Aldo in Jake sta nas odlično vodila skozi celoten proces in veliko smo se tudi nasmejali. Zame je bila to vsekakor nepozabna izkušnja. 

Kdo vse igra na albumu in kako ste zadovoljne z rezultati in prvimi odzivi? 

Kar se tiče instrumentalnega dela, imamo na albumu tri kitare, za katere sta zaslužna že prej omenjena Stefan in Aldo, poleg njiju pa še Gabriele Robotti. Bas kitaro je odigral Dann Arisi, bobne Alfonso Mocerino in klaviature Antonio Agate. Sama sem z rezultatom več kot zadovoljna in lahko rečem, da je ob prvem poslušanju albuma, ki sem ga od založbe prejela kot božično darilo, pritekla solza sreče in ponosa na celotno ekipo. Tudi odzivi so odlični, seveda pa ne moreš vedno ustrezati vsem. Še dobro, da na svetu obstaja toliko raznolike glasbe, haha.  

 S čim se ukvarjajo besedila pesmi, so ti bližje ljubezenske tematike ali bolj tipično metalske? 

Besedila se dotikajo različnih tematik. Od ljubezenskih, do motivacijskih in življenjskih, menim, da se v vsakem besedilu najde nekaj, s čimer se vsakdo lahko poistoveti. Lahko rečem, da je pri meni osebno čisto odvisno od počutja in razpoloženja. V nekem razneženem, melanholičnem obdobju si bom zavrtela na primer Evanescence ali HIM, z ljubezenskimi besedili. Če pa bom v sebi začutila val energije, pa zagotovo "padejo" Iron Maiden, Manowar ali pa Saxon z zgodovinsko ali mitološko tematiko. 

Na katere izvajalce, zasedbe prisegate, se morda zgledujete, sama bolj prisegaš na rock ali metal? 

Marsikdo je opazil, da je na albumu občutiti vpliv Amaranthe in Within Temptation, česar ne gre nikomur zameriti, saj so določeni člani teh bendov prispevali velik del k nastanku naših pesmi. Težko pa bi se odločila, na kaj sama bolj prisegam. Menim sicer, da je vsak glasbeni žanr povod za nastanek drugega. Tako tudi brez rocka verjetno ne bi bilo metala. V moja ušesa se je od malih nog do zdaj usedel precej širok spekter glasbe in še danes rada raziskujem naprej.   

Nekaj časa si bila tudi članica Hellcats, praktično edine ženske metal zasedbe v Sloveniji, če gledamo po festivalih, jih je v tujini precej več. Zakaj meniš, da je tako, domača metalska publika je sicer precej zvesta in številčna? 

Žal so se moje poti s Hellcats nedavno razšle. Še vedno pa ostajam pri Rock Partyzanih. Kot je Slovenija mala deželica, je temu primerno majhna tudi scena, se mi zdi. Glede na izkušnje in opazovanja z odra lahko rečem, da je rockerjev sicer več kot metalcev, ki jih res ni prav veliko. A tisti, ki so, so resnično zvesti.

Z Venus 5 torej ciljate na mednarodno tržišče, ste pri založbi Frontiers Music, imate tudi svetovno spletno trgovino z nekaterimi izdelki. Promocijo v Sloveniji ste že imele, kaj pa tujina, vas čakajo tuji odri, imate namen zbrati "live" bend, razmišljate o koncertih? 

Tako je. Sicer na promociji pri nas nismo koncertirale iz logističnih razlogov, je pa vsekakor je naš cilj doseči čim večji del publike z "živimi" koncerti. Najprej smo odpotovale v mesto Alessandria v Italiji, kjer so potekale nekajdnevne vaje z našim bendom. 9. julija pa smo skupaj odleteli proti Španiji, na festival Zurbaran Rock v mestu Burgos, kjer smo imele prvi skupni koncert. Izkušnja je bila neverjetna. "Merch" smo razprodale v pičlih nekaj minutah. Ljudje so nas zelo toplo sprejeli in v vrsti čakali na fotografiranje z nami. Nekateri so pod odrom že prepevali naše pesmi. Čeprav imam v Sloveniji in pri naših bližnjih sosedih za sabo že kar nekaj koncertov, česa takšnega še nisem doživela, niti pričakovala.  Pravijo, da prvega ne pozabiš nikoli, in tudi me ga zagotovo ne bomo. Želimo oditi na turnejo, ki je to poletje zaradi nedavnih zapletov s pandemijo ni bilo mogoče izvesti. Načrtujemo že nove nastope po Evropi, za katere upamo, da jih ne bo malo, in verjamemo, da nam bo prihodnost naklonjena.