'Vesolje nas take, bolj posebne, enkrat vrže skupaj'

Jevničan Robert Likar in Novomeščanka Anja Pavlin sta se lanskega julija dokaj naključno srečala v zavetišču za svobodne muzikante, kot je nekdo poimenoval kopališče Griblje ob Kolpi. Obojestransko navdušenje nad filozofijo vsega živega je vzniknilo v duet, v pesem Meni. Povprašali smo ju o tem, kako gledata na svoje glasbeno sodelovanje in kaj načrtujeta za naprej. 

Kako sta se našla poetično-romantična duša in pank-rocker, očitno dve mehki duši, da je nastal duet v pesmi Meni? 

Anja: Oba sva mehki duši in oba sva rokenrol – ne le v glasbi – tudi pri najinih življenjskih uvidih in pri tem, kar pri nama v resnici šteje. V naju se skriva neustavljiva divjost, sončnost, hipijevska otroškost in včasih tudi globoka otožnost. Na videz nezdružljiva glasbena miljeja se tako srečata v sporočilnosti, odvisni od interpretacije poslušalca, ki ga od zunaj gleda ruski vohun (smeh). Glasbeni stil je le veslo, ki potiska vse te občutke – nekatere vzvalovane na nekoliko trši in druge na nežnejši, indie način.  

Robert: Glasbeniki se radi zbiramo v Gribljah ob Kolpi, in sicer z različnih koncev Slovenije. Po skupnem prepevanju sva hitro ugotovila, da sva lahko tudi skupaj ustvarjalno. Pesem je nastala precej slučajno, nato pa sem za snemanje zbral ekipo glasbenikov, od Marjana Lebarja, Primoža Trebca, pa do Brehta (Niet) in Mihe Eriča na orglicah. 

Pesem je zanimiva, saj se začne s telefonskim posnetkom, s ptički v ozadju, nato pa se počasi prelije v bolj klasično kitarski studijski izdelek, torej sta več prvin združila v eni sami pesmi? 

Anja: Priznam, sem imela sprva pomisleke, kako bo vse skupaj zvenelo, a se je ujelo kot najina karakterja, haha. V izdelku je toliko mene kot Robija, ki je s pomočjo zunanjega ušesa Petra Penka skladbo tudi produciral. Več prvin združuje in tudi skupnih ljubezni – npr. najino navdušenje nad Belo krajino, ki jo v tej meri tudi ne razume čisto vsak. Sliši se kot zgodba mojega življenja in prav je tako – vesolje nas take, malo bolj posebne, enkrat le vrže skupaj. 

Robert: Drži, ta pesem je predvsem o medsebojnih odnosih in bližini. Načrtujeva pa tudi nekaj malce drugačnih pesmi, ki bodo najbrž bolj rockerske, kot je pričujoča. Vse prvine pa sva pustila, ker so se nama zdele zanimive in jih ponavadi na tak način ne slišimo v pesmih. 

Na kakšen način sta začutila medsebojno sinergijo? Pesem je po eni strani nežna, "kanujevska", a ima z električno kitaro tudi bolj rokerske tendence. 

Anja: Predvsem kot oranžno toploto, ki jo začutim ob iskrenem veselju do ustvarjanja glasbe iz čistega zraka in povezovanju med podobno mislečimi – morda nekoliko naivnimi taborniki, s katerimi se srečujemo na raznih obalah. 

Robert: Nimam glasbenih omejitev, se mi zdi, da sem vsestranski, rad pa imam tudi, da pesmi niso na prvo žogo, da imajo dušo in smisel. 

Simpatičen animirani videospot 

Risano videozgodbo, ki spremlja skladbo, sta od idejne zasnove, izrisa ozadij, likov, animacije in do končne montaže ustvarili Robertova hči Živa Likar ter ilustratorka in grafična oblikovalka Irena Režek. Gre za 2-D računalniško animacijo, mešanico cut-out animacije in klasične animacije.  

Tandem je do zdaj že prispeval animacije za zasedbo Niet, Tretji kanu, za Martina Štibernika in različna podjetja. V glavni vlogi lahko vidimo potepuškega črnega kužka ter njegovo iskanje prostora pod soncem in človeka, ki bo le njegov.