Kreslin: Duša, srce in pesem - že 27 let zapored

Letos je tudi Vlado Kreslin vstopil v "klub 27". Seveda ne v tistem smislu kot Kurt Cobain ali Amy Winehouse, temveč ob dejstvu, da že 27. leto zapored s svojimi muzikanti, Malimi bogovi, Beltinško bando, letos pa tudi z Malimi malicami, tradicionalno igra na decembrskih koncertih v Cankarjevem domu. Po prvotno dveh večerih so jim letos dodali tudi tretjega, vsi pa so bili, kajpak, razprodani.

Kreslina ni treba posebej predstavljati, saj njegovi glasbeni biseri, ki so se v štiridesetih letih nanizali na ogrlici njegovega svojevrstnega avtorstva in ganljivih priredb ljudskih pesmi, svetijo sami zase. Začel je z Vsak si želi, nato smo pluli preko Ceste, Preko Mure, preko Drave, leteli smo s Ptičem, dokler ni razložil zgodbe o Zakartani uri in z očetom Milanom odpel Tam daleč stran in Tisti bejli grm. Kreslin starješi je povedal zgodbo o "tisti črni kitari, ki jo kupil za prvo plačo", leta 1940 za 1560 dinarjev na Partizanski 13 v Mariboru. Na katero je nato zaigral in požel navdušeno odobravanje celotne dvorane.

Za konec prvega dela pa še Če bi se midva kdaj srečala, neverjetno udarna in do popolnosti prignana izvedba Reke z vokalisti Mala malica, ter preprosti slogan skladbe Vse se da. "Morda se pa res vse da, če se hoče," je pomodroval Kreslin.

Vladova osrednja gostja je bila Mary Coughlan, ki jo je označil za "najbolj veselega človeka, kar jih pozna, ki poje najbolj žalostne pesmi". Pevki zaradi presunljivega petja in samouničujočega življenja pravijo irska Billie Holiday, ki ima "pod pasom" kar šestnajst albumov, očarala pa je celo Vana Morrisona in Micka Jaggerja.

"Trije večeri, sicer pa lepo mesto, veliko lepih trgovin, kupila sem si čevlje in nakit," se je pohvalila razpoložena Mary, ki je najprej z Vladom zapela Meet Me, nato pa "eno najbolj žalostnih ljubezenskih pesmi kdaj koli napisanih", Love Will Tear Us Apart Iana Curtisa oz. zasedbe Joy Division. Ki je bila zares presunljiva, četudi si je kak neotesanec med občinstvom vzel to pravico, da je vmes čvekal in drugim okrnil lepoto njenega izvajanja. Zapela sta še Don't Think Twice in I'd Rather Go Blind.

Sledil pa je še vrhunec večera, ki ga je pričel z Namesto koga roža cveti, ko so se zganili še tisti, ki so prej negibno poslušali, drugi pa pozabili na "spodobnost" v kulturnem hramu ter hiteli vleči mobilnike iz žepov, da bi ujeli kak magičen trenutek. Četudi so bolj magični zagotovo trenutki, ki niso podoživeti preko malih ekranov.

Po gostilniški zgodbi o pokojnem cimbalistu Mišku Baranji sta z Mary zapela Belo nedeljo (Gloomy Sunday) v angleščini, ki jo je nasledila poskočna Lili Marleen, Krpanovska Od višine se zvrti in Poj mi pesem. A ko je že konec, to še ni bilo čisto tako, saj je v dodatku sledila še obvezna Tista črna kitara, Milan Kreslin je prišel in zapel Daj mi Micka pejneze nazaj ter Mary (v slovenščini!) Dekle moje.

Kreslinov koncert je vrhunski dogodek za dušo in srce. Njegova perfekcija glasbenega izraza, ljudskost rodnega Prekmurja, ki veje iz njegovega srca, zaznamuje prav vsak njegov nastop. Vsakič, ko odpre usta in zapoje, ali ko njegova sloka silhueta z obveznim klobukom na glavi dvigne ali iztegne roke. Vladu tako ob njegovi 65-letnici lahko zaželimo še na mnogo zdravih in ustvarjalnih let in da bi nas še dolgo razveseljeval s svojo glasbo in srčnostjo.

Več utrinkov s koncerta v priloženi fotogaleriji.