Vse zelo čudne, a še kako lepe popevke

1. RICK ROSS ft. Dwyane Wade, Raphael Saadiq & UD – Season Ticket Holde

Obstaja več tipov songov, ki jih proizvaja proslavljen ameriški raper Rick Ross. V grobem povprečju vsaj tri do štiri komade na izdani album podredi kolikor toliko normalnemu vozniškemu funky flowu. To pomeni, da Ricky Ross Tha Big Boss z implementacijo fine, pa vendar mogočne basovske linije nagradi tudi vse nas na vozniških sedežih. V bistvu je res, da Ross pogosto nategne. Sam samo upam, da bodo tudi na njegovi naslednji plati trije do štirje po mojem okusu. Potem jih itak ni.

Naj izdam še to. Na moji zlati listi potovalnih komadov sta že desetletje Rossovi Yacht Club in Magnificent, zraven je še Drillova King Size in tako naprej. In tale Season Ticket Holder je še ena, ki se je seznamu melodij, namenjenemu poslušanju na avtocestah, pravkar pridužila. Zvok celote bi bil prav bister, ob kar se v verzih obregne Buco iz Miamija, je tako ali tako en sam napuh. Te njegove klasične omembe bodisi Lambotov bodisi Maybachov so, jasno, en sam kič. Toda. Season Ticket holder je tudi v tem oziru vsaj malce bolj kulturna stvaritev. Poleg soularja Raphaela Saadiqa sta med sodelujočimi tudi Dwyane Wade in UD, ki je dejansko Udonis Haslem, še en zvezdnik košarkarskega moštva Miami Heat. Skratka. Rick Ross spet z enim komadom, ki ima malo več smisla, pa še všeč mi je.

Ocena: 4

2. THE AVALANCHES ft. Blood Oranage – We Will Always Love You

The Avalanches je avstralski glasbeni kombi, ki je leta 2000 predstavil epsko albumsko eksapado z naslovom Since I Left You. Ta je bil tako odličen in tako zelo vizionarski, da je desetletje veljal za ultimativno zmago samplarskega mešetarjenja. Tako kot nekaj let prej izdani slavni eksperiment Kalifornijca DJ Shadowa (Entroducing…, 1996). Kopičenje na raznih koncih nabranih glasbeni vzorcev ter iz tega gradiva spočeta sestavljanka, ki je očarala. Ok. The Avalanches so nato poniknili. Pred štirimi leti so se zbudili. Wildflower, njihov drugi album, ni bil taka perla kot njegov predhodnik, vseeno pa je bil ok. Left-fieldovski ali artistični trip-hopaški funky-pop se je vrnil. Tudi angleška zasedba Jungle je postala slavna zavoljo enakega štosa. Zdaj pa tole. Novo presenečenje a la The Avalanches.

Z njimi je v pričujoči pseudohimnični zasodeloval angleški muzik, delujoč v New Yorku Blood Orange, ki je tako kot solist, pa tudi pisec za druge izvajalce, prepoznan že po prvem taktu. Malo preveč samo – posvečeno in premalo meseno mi deluje We Will Always Love You. Tako – tako, no. Ni mi ravno všeč. Mi je pa všeč, da The Avalanches očitno ne nameravajo znova zaspati za pol ducata let.

Ocena: 2,5

3. BIFFY CLYRO – Instant History

Dober naslov in huda poema spet. Škotski metal trio je premalo slaven, trdim. Upam, da se stopnja njihove globalne prepoznavnosti dvigne. Instantna zgodovina je nemara celo malo prehiter poskus za dosego tega cilja. Sestavni deli tega songa so skrajno učbeniški. Po drugi plati pa je njihov manever skrbno premišljen, saj mehkejšemu ali popevkarskem obrazilu navkljub ideja strumnih rockerskih ostrostrelcev ni nič kaj drugega kot filozofska bojevitost v nadstavbi in prepričljiva udarnost kot temelj prve. Navodila za uporabo bi bila torej taka. S kompresorjem nad spečo sosesko. In ko jo jo zbudite, ji po megafonu priznajte, da jo je prebudil oglas za najbolj obskurno delo Fjodorja Dostojevskega. Dokler traja vobče mentalna obnova, ne boste imeli miru, haha. Mešani, a vseeno zmagovalni občutki.

Ocena: 3,5

4. GRIMES – Delete Forever

Grimes je kanadska umetnica, šele nato glasbenica. To trdim zato, ker je njena sicer pop muzika zelo nepredvidljiva. Tudi z vsebino svojega petega albuma Miss Anthropocene nas uspešno zavaja in mede, če ne kar malček nervira. Namreč. Vsake toliko se iz celote njenih novih songovskih enot res pocedi nekaj, kar se lahko ovrednoti kot klasično ukrojen in prav enako podan pop komad. Pred njim in po tem pa Grimes ponudi glasbeni kos, ki je povsem noro odpet ali pač odbito interpretiran.

Glasbeničini pamfleti so pogosto zaznamovani tudi z nenavadnimi zvoki, čeravno gre, poudarim še enkrat, za pop strukturne. Vsaj toliko, da v grobem vemo, kako odštekane ljubice si izbira tehnolog in podjetnik ali človek – Tesla Elon Musk. Grimes in Musk sta par že dve leti. Delete Forever ni ravno spremenljivka, je pa zagotovo še ena Grimes – pomeljivka. Nekaj značilno samozavestnega madonnizma se plete skoznjo. Pri čemer zelo sodobnega vzdušja, ki ga oddaja, ne uspeta izničiti niti izpostavljena banjo in violina, pa čeprav oba inštrumenta najprej asociirata na žur v kavbojskem salonu. Na nek način se zdi, da se naslanjamo na zadnjo in zato najbolj zanikrno leseno telegrafštanfo, obenem pa da plujemo po vsemirju. Tipično za Grimes. Situacija za razmislek.

Ocena: 4,5